Kot da bi še vse bilo včeraj,
a odšlo je, vem, za zmeraj.
Zgodilo se pozno je poleti,
pred mnogimi leti.
Vse je bil samo privid,
vnaprej določen uvid.
Srečal tam sem jo ob morju,
iskala nekaj je na obzorju.
Bila je bleda, lepa in tiha,
kot plima, ki usiha.
Je bila produkt sanj in blodenj?
Bila uničujoča je kot povodenj.
Nisem mogel se ji upreti
in strasti do nje zatreti.
Zaželel sem se je dotakniti
in na ustne jo poljubiti.
Cela večnost je tako minila,
preden me je opazila.
Proti njej sem se odpravil,
da toplo bi jo pozdravil ...
A spremenila se je v meglico.
Kaj jo je pičilo, to svetnico?
Ah, te preklete, bedne iluzije
in moje otročje sanjarije.
Bila je upodobitev mojih sanj,
sanj, sanj, ah, teh sanj ...
Obujal naprej sem še te sanje,
a ona več se ni vrnila vanje.
Bom prebolel njen obraz
in priznal si svoj poraz?
Slepo zaljubil sem se v prikazen,
ah, res sem norec, blazen ...