Izriše lik se matere spet tam očeta,
ko lotil sem se prvega takrat kolesa
travnih stezic, preproste domačije,
a tistih poti več ni da sonce obsije.

Odraščal izpolnil dolg sem domovini.
ob glasbi vedno vesel ognil se sivini,
tam kjer Vardar teče in kraj lepo krasi,
po tistih časih srce hrepeni videti želi.

Tekla leta mi, so minevala kakor očetu.
iskal je mir, sreče v nepoznanem svetu,
ko končno našel sem ga med gozdovi,
res daleč od krajev ki krasijo jih topoli.

Kamor mi pogled zdaj seže so gozdovi,
redke hiše, še manj topli so domovi,
mimo otroška leta, spomini najlepših dni,
spomin živi, živahno tli v meni spet zagori.

Teče čas naprej spet oko se zarosi,
spomin nazaj se vrača tja v tiste dni,
k vsem tistim ki gomila jim je dom,
nosim jih v srcu pozabil jih ne bom.