Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
le žarijo ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenjen njim,
preprostemu delovnemu človeku,
tistemu, ki se čuti odrinjenega,
tistemu, ki se boji prihodnosti,
tistemu preprostemu delavcu.

Tisti materi, ki za strojem razmišlja,
preračunava dobljeno plačilo za delo,
delavcu, utrujenemu od včeraj,
ki se boji reči, ne zmorem,
sprejema pa ponujeno,
dela v strahu pred jutri.
Pripete imajo rdeče nageljne,
simbol nekega časa,
boja proti izkoriščanju,
včasih simbol boja.

In ta preprost človek,
v družbi s sebi enakimi,
zre v žerjavico,
čaka morda da zagori plamen,
ob pesmi in pogači,
tisti od doma prinešeni,
ob vinu iz brajd nazdravi,
se veseli svojega praznika,
praznika žuljev, pričakovanj.