Ko se udomačiš
v svojem svetem prostoru,
si kot seme
posejano v hranljivo, ljubečo prst.

Do sebe ne spuščaj škodljivcev,
ne radovednežev,
ki bi nenehno kopali po tvoji maternici
in preverjali tvojo rast.

Do sebe ne spuščaj dogoprstnežev,
ki bi te iztrgali
ljubečemu domu
v pohlepni želji,
da rodiš zanje.

Do sebe ne spuščaj trdosrčnih brezbrižnežev,
ki z bagri hladno teptajo
zračno prst
in v njej za leta zadušijo
dihanje ljubeče živosti.

Do sebe ne spuščaj tistih,
ki src ne želijo predajat
življenjski sili ljubezni.
Izbrali so pohlep in manipulacijo,
zato ne zapravljaj svojih sil
in ne trudi se z njimi.
Čeprav so lačni,
ne znajo vzeti vase
kruha, ki ga rojevaš.
Trudijo se biti siti
od pohlepnih, ozkosrčnih,
sprijenih navad.
Tvojo zemljo bi zalili
s pesticidi svoje brezsrčnosti
in te v njej pustili umreti.

Ko se udomačiš
v svojem svetem prostoru,
v svetem gralu svojega telesa,
ko ga zares spoznaš
in se z njim zbližaš,
si doma, pri sebi in na svojem.
To je tvoj prvi dom,
to je tvoj pravi dom,
tvoj je za vedno.

Takrat si kot seme,
posejano v hranljivo, ljubečo prst.
Takrat bogato obrodiš,
zase in hkrati za Svet.