Mraz si je obril belo brado,
rožnato rdijo lica pomladi,
sramežljivo se šobijo njene ustnice,
topel piš liže
jezerski led.

Zaskorjeno tkivo se raztaplja,
pod njim je obrušena sinja gladina.
Led poka,
nakana prevare je bistro razkrita,
nastavljene pastne vabe
so spregledane sprhnele.

Nisem se ujela
v lepljivo, lažnivo,
preračunljivo past.
Odšla sem od tam.
Hude zimske razmere
so minile.

V ritmu mojih dveh rok
so porojene kapljice
novih moči.
Sama izcejam njihov sok
z ročno opravljenim delom.

Punčka v meni molči,
roke staršev ni za objem,
ko začenjam na novo.
V hiši staršev zame ni…
Vedno ista stara zgodba
najde rano, ki boli.

Rdeč pramen jeze se oglaša
pod rebrnim lokom,
jedkost se mu izceja in žge.
Pustim, da se čisti,
sočutno negujem staro bolečino.

Rdeč plamen vabim,
da se mi pridruži,
ko v ritmu svojih dveh rok,
porajam kapljice novih moči.

Otroška nemoč se pomiri
in sprejme moj odprt objem,
moje ponujene dlani.
Zrastle so mi,
da si odraslo pomagam
z ročno sestavljenim delom.
Ustvarjam si,
s tem lahko hranim
svoje dete,
v svojem širokem objemu.

Kot dih pomladi
napenja brste,
mi dnevno delo prinaša darila
novih priložnosti in sadov.

Pomlad utripa v vratni žili,
vdih in izdih narekujeta ritem.
Hrbtenična pokončnost krepi
mojo vero vase,
moja srčnost čuteče živi.

V ritmu mojih dveh rok
so porojene kapljice
novih moči.
Sama izcejam njihov sok
z ročno opravljenim delom.