Ko vidim vanje in skoznje,
v njihove okope, okove in ječe,
v trdnjave, kjer sebe zaklepajo v jetniški stolp,
kjer hirajo svoje priložnosti sreče
in hranijo puhla in gnila semena,
zalivajo kamne,
da bi cveteli,
polivajo strupe po svojih njivah
in se teptajo pod gosenicami brezčutnih bagrov…

Ko vidim vanje in skoznje,
lahko le diham v svojo sočutno bolečino,
odrečem se svoji pomoči, nasvetom,
mirujem, da jih ne razsujem,
da jim ne porušim edinega doma.
Čeprav je nagnusna jetnišnica,
ga morda ljubijo
in drugega zaenkrat nimajo.

Jaz ne potrebujem teh ruševin.
Umaknem pogled,
vračam svojo pozornost vase
in v svojo deželo,
v njej čistim, gradim, sejem in žanjem.
V njej ljubim, v njej pojem,
ustvarjam, delujem,
v njej živim.

Ko vidim vanje in skoznje,
jih le pustim pri miru.
Vedoč, da bodo sami vedeli,
kdaj pride njihov čas
in kdaj bodo pripravljeni
na svojo osvoboditev.
Vedoč, da bodo takrat
vedeli, kaj jim je storiti
in da bodo takrat zmogli sami.