Koža ti poka po šivih.
Telo, vklenjeno v premajhen kalup,
že nekaj časa bolestno ječi.
Ga slišiš?
Dojameš?
Ga lahko uslišiš?

Boleči viharji rjujejo
po tvoji čustveni pokrajini.
Nekdo v tvoji bližini
jim je pomagal
do tvojega slonokoščenega stolpa.
Vanj te je zaprl preživet vzorec,
tvoj stari program.
Oddelal je svoje in terja slovo.
Čustveni viharji ti ga porušijo
in naenkrat ostaneš brez znanega ščita,
brez znanih stopnic,
brez svoje mize,
brez znane sobe in brez svoje postelje.
Brez ognjišča in brez svojih oprimkov.
Stara idila je bila iluzija.

Sprašuješ se, kaj bo s tabo in kako dalje.
Kam?
Vzemi veter v svoje čutno telo
in dihaj z njim.
Spusti staro kožo,
da se olupi in ti odpade.
Stopi v neznano praznino.
Gol boš v njej, sam s sabo.
Praznina zna trajati nekaj časa,
v njej ti zraste nova koža.
Prekriva in ščiti večjega Tebe.
V njej ti postane zelo udobno.
Tvoj sluh se izboljša,
tvoj vid se izostri.
Praznina izgine.
Spet čutiš, da dihaš.

Drugje zdaj zorješ novo njivo,
poseješ druga semena.
Obereš plodove,
zgradiš novo hišo
in s srcem blagosloviš svoj novi dom.
Drugače, veliko drugače je.
Zrastel si v večjega Sebe.
Tako to gre.