Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.