Sanjal sem, da zbudil v novem sem se svetu,
ki je želja vsakemu, srčnemu, iskrenemu poetu.
Vsi ljudje med seboj izžarevali so le ljubezen,
mislil sem si, da sanjam in da nisem trezen ...
To bila zame nova Zemlja in nova so Nebesa,
nihče ni bil suženj željam mesenega telesa.
Slišal tudi njegov sem glas, ki je večno večen,
ah, potočil sem solzo in bil zares sem srečen.
Ob meni bila je tudi moja druga lepša polovica,
bila mi je svetloba kot v noči je kresnica.
Nato zazvonil je ob vzglavju urni zvonec,
že zopet ta stari svet in sanj bilo je konec ...