Jutranja rosa na tratah se je zaleskela.
posamezni oblaki na nebu se sprehajajo,
Sonce, ki se prebuja je pomižkuje,
kakor da si utira pot med njimi,
pokukalo, pozdravilo, pa spet zginilo.
Spodaj v dolini je še rahle meglice,
iz gozdov pa se sliši ptičje petje.

Preplašena srna pride iz gozda,
lahkotno v teku pogleda okoli sebe,
pa spet odhiti v zavetje gozda,
kakor da se je hotela prepričati,
videti jaso, okrašeno s cvetjem,,
prisluhniti žgolenju ptic,
se poigrati s sončnimi žarki.

Tudi kukavica se oglasila, poje ku,ku, sem tu,
iz pobočje pa se oglasi nedeljsko zvonenje.
Cerkven zvonik obsijan se zablešči v soncu
v jutro prebuja z zvonenjem, vabi k sebi,
cesta v dolini kakor da je oživela,
Zbudilo se jutro, rodil se je dan,
lep, prijeten s soncem obsijan.