Ko od nekod kar trešči vame,
ko iznenada me tema objame,
od bolečine mi možgani otopijo,
odhaja svet, jaz tonem v agonijo.

Vsak zvok v glavo zareže kakor oster nož,
svetloba mi oči prebada,
v trenutku sem otrok, ne mož,
nemočen obstanem na robu prepada.

Par dni tema, le ples silhuet in neznani obrazi,
zvok aparatur, zbadanje igel in spanje, spanje.
Čelo mi obliva znoj,
glava težka, kakor skala.

Možganska kap. Pa ravno mene.
Štiri tisoč na leto jih zadene,
štiri tisoč neznanih usod,
in še najmanj toliko jih je, ki trepetajo in čakajo, kaj bo.

Bolnica postane drugi dom
in osebje v njej najboljši prijatelji.
Zdravila, rentgen, fizioterapija,
ja, prava resničnost, ni utopija.

Po mnogih tednih sem drugačen postal.
Toliko novih usod poznam,
toliko bitk, zmag in porazov,
in drugačno življenje imam.

Boj ni še končan.
Ne vem, je vsaj dobljen,
a imam cilje
in nisem izgubljen.

Jeanne