Ne bom klical demonski sil zla,
napotil jih k njej tja kamor je odšla,
da bi se ji prikradle v spanec, v njene sanje,
naj ima samo svoje, verjame, upa vanje...

Le posušen cvet ji bom podaril,
da se ji izpolnijo skrite skrite želje
za njeno pot v prihodnost prosil Njega,
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.

Čutim da ponovno se smehlja,
burja s premenom njenih las se že igra,
da ji moreče spomine iz preteklosti prežene,
v svetel sončen dan jo zdaj popelje iz teme.

Ko spomni srečnih dni se, na svoj ponos,
z njimi morda zgradi si trden most,
takrat denar, zlato naj ji bo obrobna stvar,
pravega prijateljsta začuti, sprejme v dar.