V grlu me je stiskalo.
Tako nemočnega sem se počutil...
Praznik naj bi bil,
pa nevem kaj praznovati.
Naj se veselim kresa ?
Morda ljudi, družbe okoli sebe,
ljudi, ki v strahu za jutri
ne govorijo kaj dosti,
le obujajo spomine,
na večere in pred tem...
na rdeč nagelj.

Ja, saj se veselim, ker so v spominih
lepi časi, ko sem bil neobremenjen,
vedel, da bom dobil plačilo za delo,
v pričakovanju dopusta,
valovanja morja,
lepih trenutkov.
spominov.

In ti lepi trenutki ,
preteklost je tisto kar se ne pozablja,
kar vliva upanje,
prebuja v realnosti časa,
časa, ki sem mu priča,
ljudi, ki obljubljajo,
med tem pa čakam,
občutim moč plamena,
ki peče, žge
in opominja!