Praviš da me ljubiš.
Misel nate zdaj me boža,
ko potujem skozi mesta.
Čutim da sem tvoja,
ko me objemaš, vzameš.
Zdaj drvim čez pusta polja,
ko potujem tja do morja.

Kadar praviš da sem lepa
se mi rišejo pomladi.
Pozna je jesen in megla,
ki med gole krošnje zdaj poseda.

Ko porečeš da sem sonce
se topim kakor snežinka,
a bojim da ta čar prej mine.
Sonce, ki potuje v zenitu
v večer zlati obzorje.
Vračam se na breg
smaragdne reke.

Šum brzice me predramlja
teče skozme in me umije.
Veter ponagaja pticam,
ki v jatah se lovijo.
V mislih nate
z njimi plešem ples obljube,
spet se vračam v tvoj objem.