Odkar si z mano, nisem sama,
večkrat duša neugnana,
Sem vesela, igriva in nagajiva,
Nisem več tako ranljiva.
Ob tebi sem postala zrela ženska,
Kakor metulj, ki po travniku leta,
Kakor veliko, sončno oko,
Sežem v daljavo s svojo roko.
Kakor cvetica, ki v lončku cveti,
tako mi včasih duša zaiskri,
tako je jasno sonce, ki nad nama blešči,
tako tudi moja duša drhti.

Daješ mi radost, svežino duha,
Eno sva skupaj, to veva oba.
Skupni trenutki so radost srca,
Mir v duši je sreča za dva.
Rada zapojeva, se sprehajava ali čebljava,
Najina sreča je, kamor seže narava,
Najina jasa sredi gozda govori,
Kako te pogrešam, ko te ni,
ko sem čisto sama v sobi,
kot se tudi kdaj spodobi.
Rada sva skupaj, to veva oba,
Temu se reče sreča za dva.

Maja David