Ne kje iz daljave jo vidim slišim njen glas...
Govori nežno, mehko, tako lepo,
oči, ki jih ni moč pozabiti,
živahnih nepozabnih rjavih,
na trenutke vprašujočih,
kakor da ni prepričana,
ko vprašuječe si v redu ?
te morda kaj boli ?

Lasje rahlo razpuščeni kostanjeve barve,
negovani, vendar preprostega videza,
ki bi v vetru vzplapolali,
lica polna vedrine,
nekaj kar ne mine,
ne iz spomina
ne v pozabo.

Toda le privid je bil tisti večen, neminljiv,
ki človeka spremlja skozi življenje,
nežen kakor jutranja rosa na tratah,
preden jo vzame k sebi sonce,
lasje nežni kot pomladni veter,
besede ki ostajajo kot odmev,
kot sopotnik v življenju,
danes jutri in potem

Takšna je bila in ostaja le mati,
Polna nečesa lepega, večnega,
nečesa kar je potrebno spoštovati,
vedno imeti rad, je ne prizadeti,
da se bo vračala v spominihm
ob prijetnih trenutkih,
ko bo težko, vendar vedno,
vselej in povsod, upoštevati,
slediti njenim besedam,
da ostane v srcu.

jože.k