Znotraj mene živiš, mala punčka.
Tu sem, da poskrbim zate.
A tega sem se lahko naučila le ob tebi in s tabo.
Oba potrebuješ.
Mamo in očeta.
Torej sem hkrati oboje.
Sebi in zase in hkrati tebi in zate.
Vem, ni bilo tvoje,
da boš kdaj odrasla.
To je bilo moje, ne tvoje.
Tu sem, da poskrbim zate.
Tako sem to sprva dojela,
misleč, da naj prej poskrbim zase in zatem zate.

A si mi pokazala,
da dokler ne poskrbim zate,
zase ne morem prav poskrbeti.
In če ne poskrbim zase,
tudi zate ne morem.
Srce te objema sočutno, ljubeče.
Da veš, da si varna, sprejeta,
da z njim deliš radost in stiske,
iskreno, preprosto in sproti.
Tako, kot nastajajo,
brez da jih skrivaš, brez da jih preziraš,
brez da jim pripišeš kakršen koli pomen.
Iskreno, preprosto in sproti.
Vse, tudi vse stare,
iz stare šare.
S pozornostjo pestujem občutke,
dokler pač iščejo to.
Priznam, ni vselej zabavno,
a tudi to je obraz ljubezni.
To, kar je ranila odsotnost ljubezni,
lahko izceli le prisotnost ljubezni.
Tako odpadajo stara bremena,
Tako je prihodnost lažja, bolj radostna.
Mala punčka, tvoja igra
je vse bolj brezskrbna, igriva.
Tako lahko ustvarjam svet, kot ga hočem živeti, imeti.
Premišljeno in s polnim upoštevanjem vsega,
kar v resnici Jaz Sem.
Modrosti starševstva sebi
sva se naučili skupaj.
Zgradili sva mostove zaupanja,
sprejetosti in ljubezni.
Mala punčka, modrosti starševstva sebi
sva se naučili skupaj.
Samo tako je bilo to mogoče.