Neskončna sivina,
tiha bolečina,
strto srce,
a edino ve, kaj sme in česa ne.

Takrat, v maju, si mi lepšal sanje
in jaz sem res verjela vanje.
Še vedno podoživljam najine noči,
ostal mi je spomin in solzne oči.

Tako preprosto se je zaljubiti,
tako lepo je ljubiti,
tako boleče je vero izgubiti,
pustiti vse, oditi…

Spet je maj,
prinaša upanje, čas za novo ljubezen…
čas za igro srca…
čas za naju, za oba…

a kje si?
Ne slišiš bitja srca?
Ne stopaš po isti poti?
Kaj neki te moti,
da se ne najdeva.

Jeanne