|  V svitanju železna meglena mreža,
namesto zbujanja sonca, mokre kaplje.
Žvenket jeklenih premaknjenih naprav,
ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca,
ni želje da sodeluje v prekletem maršu.
Ponorelo zavedene sive celice
in črni hudič začuden nad pohodom,
da izniči sad v telesu začetja.
Premaknjeni umovi tako hitro, da se ne zavedajo da zavedeni so,
da so nešteto krat izdali
in križali so ga, nešteto krat.
Na črnem konju zgubljena duša
v roki s sekiro nad sadom svojega telesa, kazen za nazaj ni oproščeno kot je rečeno,
ni dorečeno a rečeno brez
obljube na izrečene prošnje.
Uničil vam bo podobo, zelena polja,
krhke nedolžne sadove,
razruval vam duše in ukradel mir,
spremenil spomine v skomine.
Pred sami vrhunec ni blagoslova,
kriv je sad tvojega telesa,
več kot štirideset let, več vekov popotovanja v obljubljeno deželo nikoli konca tej nemirni reki, ni konca poti.
Naprosil za svoje trpljenje, da konec trpljenja zagotovo bo, za vas pa ni uslišano.
Zarja zagotovo bo in MONA LISA v pesku.
|
NE ZAMUDITE
Krog
Prispeval/a: hierhod dne sobota, 14. november 2009 @ 19:39 CET
Zelo sem se razveselil, ko sem videl, da si objavil pesem.
Čeprav je zelo osebno izpovedna, je vendarle obrnjena navzven.
Vsebuje veliko elementov, ki so skupni veliko ljudem po svetu.
Si oseben in občečloveški hkrati.
Vsekakor ne morem vsega opisati, kar čutim ob njej.
Zelo mi je všeč in zelo mi je blizu.
Čestitke!
hierhod
Krog
Prispeval/a: Hunter dne sobota, 14. november 2009 @ 22:26 CET
Vesel sem tvojega komentarja, verjamem, da sem presenetil z objavo svoje pesmi, vendar moram priznati, da kar veliko pišem a malo objavljam.
Pohvaliti moram, da si zelo dobro interpretiral vsebino moje pesmi.
Lep večer še naprej,
Hunter