Kje me je dočakal križ,
do kje bo še rasel v višino?
Enkrat se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje zlatega bršljana
med zvezdna telesa.

Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen
visoko rasel opornik telesa, z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu izzivalec za sosledje dogodkov,
za vzpenjanje k sanjam, da te pribijejo nanj?

Koliko samotnega prebivanja
in koliko minevanja je pribitega na njem,
krvne naveze na očeta,
božje bližine in neme svečave.
Predzgodovinsko posekano drevo stoji pred mano
in jaz klečim pred tem rogoviljem z vsakdanjo prošnjo
kot z obveznim brevirjem
strmim v zastrto razprtost neba,
čakaje na fetišizem raja
s spoznanjem bistva še neznanega izkustva,
ki vzpenja človeštvo med jato duš.

Resnica se goreče izrisuje skozi prehode,
ki ne omogočijo povratka,
plezanja in zdrsa z drevesa v otroški svet.
Križ je mera višine in globine odspodaj.
Sovje hukanje opozarja,
da križ potrebuje vedno več prostora.
Ko prebode lok, se omeji v rasti
na višini izročanja bremen.

www.tatjana-malec.si