Ne budi me,
čeprav je jutro že vstalo,
hočem še spati,
nočem še vstati.

Ne budi me,
da bi mi risal rožnate oblake.
Ne budi me za skrivalnice,
ne za predstavo,
misleč, da je ne razpoznam.
Raje prespim dan,
kot da ga potratim
za ničevo igro,
v kateri izgubljaš vse
in sam sebe.

Ne budi me,
ker ti ne bom ustregla.
Ustrežem sebi,
z največjo slastjo.

Ničesar ti ne porečem.
Pustim te,
da igraš sam.
Nisem ti soigralka,
ne tvoje občinstvo.

Ne budi me.
Sama bom vstala
in preživela dan,
kot je zame najbolj prav.
Tega in vsakega naslednjega.