Jutro je turobno, neprijazno,
kakor da bi se jezilo, hudovalo.
Potem se razpoloženje prenaša,
me sili, da se mu pridružim,
z njim čemerno zrem pred se,
odzdravljam ljudem kot je vreme,
me vse jezi, dlakocepim.

Opoldan v meni vse spremeni,
Sonce, čeprav sramežljivo,
me spravi k sebi, poživi,
mrko lice se prerodi, spremeni..
Le kratek sprehod v naravo,
v gozd me vabi, hoje po suhem listju,
vseh barv, mavrične privlačnosti.

Kratek je že čas toplega popoldneva,
nato pa si spet poiščem zavetja,
topline doma, morda bom koga obiskal.
Zaznam vonj po pečenih kostanjih,
nato pa grem kot da se pripravljam,
si zaželim zimskega spanja,
utrujen od vsega skozi leto.