V odsevu zrcala čiste vode izvira
so ponosno nosili svoj sij diamanti.
Vsi drugi dragulji iz draguljarne
me k sebi vabili se vzvišeno smehljali.

Nekje v prašnem kotu zavržen in sam
sivi kamen je tiho osamljen ležal.
Ne njem le tri črke v poljubu spojene
skromno bliskajoč so ostajale neme.

Videl sem zgodbo o neskončnih nočeh,
o žeji peklenski, rojstvu prezira v ljudeh.
Iz kamna je solza vroča na tla spolzela,
sem njo v svojo dlan slučajno ujela.

Kamna moč iz slane kaplje ljubezni rojena,
je steno v srcu zlomila skrbno z leti zgrajeno.
Tega kamna ne dam za vse dragulje na svetu,
Izvir, kaplja in kamen – nikoli pesem izpeta.