Prerašča čas velike veje stare lipe,
vse višje senca hladno hišo riše.
Viharji so vklesali leta na pročelje,
in mladi par si tukaj gnezdo spleta.

Kdo danes poje pesem jutru v travah?
Kdo spleta venček cvetnim jasam?
Kdo pleše ples mladostnim zarjam?
Kdo z vetrom krošnje jelk objame?

Oziram se po sliki izbe iz daljine,
kjer pletle času niti so spomine
in dleto dolblo tiho hrepenenje.
Sedaj molče zastrta okna zrejo vame.

Ozrem se tja k jasnini preko hriba,
kjer breza nežno se v pozdrav nagiba.
Otožne misli v pozabo skrijem,
da ni več vrta in zaraščena je njiva.

Ostani vila, čuvaj to ognjišče,
ko znova pot do semkaj me pripelje,
te vzamem s sabo v otroške sanje
in z njimi potešim si dušo svojo!

Milena