Pred menoj so sijoče kroglice.
takšne ki jih bom spel,
spel v prečudovito ogrlico,
ki bo s svojim sijajem očarala,
prevzela vsakega in vsakogar,
ki jo bom imenoval domovina.

Prva je zlate pšenične barve,
Me spominja na Prekmurje,
Pomurje, skrivnostni pokrajini,
pokrajini naravnih danosti,
čudežnih termalnih vrelcev,
pšeničnih polj, reke Mure.

V drugi se blešči Pohorje.
z zasneženimi vrhovi,
prostranimi gozdovi,
s smučarskimi centri,
Dravo ki ponuja energijo,
utrip krajem kjer teče,

Kjer teče Kolpa in Krka,
je doma zeleni Jurij,
prelepi griči z vinogradi,
dežela Cvička in vin.
termalna kopališča,
vse se v lepoti blešči.

Ne pozabljam na Ribnico,
a v Cerknico že hitim,
morda si rib tam nalovim,
že pozen si v Julijce želim,
da se lepot tam naužijem,
kjer gondole se v soncu bleščijo,
proti vrhu strmo hitijo.

Z vrha Triglava zrem na morje,
s soncem obsijano obzorje,
v vsem preplavi me modrina,
lepot brez meja širina,
kjer ogrlica ima moder sijaj,
to je Slovenija vem zakaj.

Bi pisal o Bledu postojnski jami,
pa saj je vendar vedno z vami,
kot Soča, bela Ljubljana,
ki je v svetu ena sama.

Bi pisal, vse kraje zaobjel,
da vsak ki bere bi bil vesel,
morda ne bi bil neprizadet,
a Slovenija je en sam cvet,
ki cveti vse nas osvobaja,
kakor češnjev cvet sredi maja.

Odsev