Stal sem na robu puščave,
nikogar ni bilo, pa vendar,
kakor da bi me opazovali,
želeli nekaj povedati pa niso.

Morda niso imeli moči.
jih je bilo strah ne vem.
Toda že naslednji trenutek,
kakor da je pesek oživel.
Začel seje je gibati tik
pod površjem je oživel…

Pogledale so me, opazovale,
kot demonske sile zla….,
tam so kače ne iz sanj,
in so še kako žive.
Popadel me je strah,
pesek je oživel.

Sam pa sem odskočil,
odšel sem od tam.
Odhajam v vsakdanji svet,
ki je na trenutke enak,
umori, ubijanje, povzpetništvo,
ko gre skozi denarno moč,
oblikujejo svet po svoji meri,
svet ki nas je razčlovečil.

Nekateri imajo raj na zemlji,
drugi prgišče drobtin,
dobrodelništvo,siromaštvo,
Daj Bog da spregledajo,
naj se jim duša odpre,
naj srce služi v dobrem,
da preženejo demone zla,
tja od koder ni vrnitve…

jože.k