|  Ko se pojavi apoteoza,
se umaknem v moj Avalon.
Okrog plast debelega ledu,
nihče nima vstopa.
Sem se umaknem ,
ko mi zmanjka moči.
Sredi dneva pride do pomračitve,
do noči.
Vsoda nima vhoda,
nima passworda do mojega ega.
Glede nesmrtnosti se bojim,
odpreti ne morejo vrat mojega jaza,
led je predebel in nimajo gaza.
|
NE ZAMUDITE
Avalon
Prispeval/a: hierhod dne nedelja, 14. marec 2010 @ 11:42 CET
Pesem je tako napisana, da se jo v bistvu bojim komentirati, ker pač daješ slutiti, da bi rad imel mir.
Ker pa Pozitivkam nisi javil, da naj objavijo tvojo pesem brez možnosti za komentiranje, si pač dovoljujem, da napišem par vrstic, pa čeprav bom verjetno mahal v prazno.
Moje skromno mnenje je, da smo ljudje razpeti med božanskostjo in človeškostjo.
Razpeti smo med telesno umrljivost in dušno nesmrtnost.
Na koncu koncev nam je lahko vseeno ali smo božanstva ali samo ljudje. Pomembno je, da smo blaženi. V tem ali prihodnjem življenju. To je naš smisel in končni cilj.
Dragi Hunter! Zares zanimiva in skrivnostna pesem!
Želim ti lep dan!
hierhod
Avalon
Prispeval/a: Hunter dne nedelja, 14. marec 2010 @ 18:39 CET
V tej pesmi sem samo želel izraziti, da ima oz. naj bi imel vsak človek svoj oklep v katerega se umakne pred krutim ter goljufivim svetom. Kjer se poskušamo v svoji majhnosti umakniti veličasni ter nepremagljivi naravi. Zapremo se vase ter s tem preprečimo vsakršnje poseganje ter dostopnost v našo osebnost. Enostavno postanemo nedotakljivi. Preidemo v fazo, ki je ostalim tuja ter nepopisna. V tej fazi pa se pretežno dogaja regeneracija osebnosti ter polnjenje "baterij" za nadalnje spopadanje z zunanjim svetom.
Spoštovani Hierhod, hvala za tvoj komentar, ki je vsekakor dobrodošel.
Lep pozdrav,
Hunter