Ko sem začutila ljubezen,
nisem vedela ali sem srečala tebe
ali sem srečala sebe.
Nekaj tebe se je naselilo
vame in mezilo molk
v besedo: zeleno.
Morda žarek, ki bo dogoreval.
Morda je kaj mene vstopilo
v tvoje srce. Res ne vem,
zagotovo pa naju pelje ladja
proti neznanemu pristanu,
kjer bova obdarjena s semeni,
ki bodo imela oči in krila kot ptice.

Duša pozna hrepenenje.
Drug ob drugem se bova
naselila kot gori,
ki si grejeta in varujeta hrbta
s stisnjenimi grebeni v mrzlih nočeh.
Tudi deževalo in snežilo bo,
a vseh odpadlih listov v gozdu
še ne moreva videti.
Ljudje so kot drevesa,
ki gledajo na robu skalovja
v prepad in ostanejo skupaj.
Drevesa se razrastejo v gozd.
Kako smo jim ljudje podobni!
Dotikamo se z rokami skupaj
kot drevesna pokrajina.

www.tatjana-malec.si