Vsak poseg v naravo ima posledice
Snežni topovi so namenjeni zagotavljanju snežne odeje le na posameznih progah. Vendar vedno toplejše zime izzivajo, da se dandanes zasnežuje kar cela smučišča. Več kot 90 % večjih smučišč v Alpah je opremljeno s sistemi za umetno zasneževanje, v posameznih alpskih državah lahko umetno zasnežijo celo do 68 % površine smučišč.

Zasneževalne sisteme nameščajo na ekološko vedno občutljivejših, višjih legah in nekatere posledice umetnega zasneževanja se pokažejo šele nekaj let po posegu; pogosto se jih ne da več popraviti.

Vodna bilanca
Odvzemanje vode za potrebe zasneževanja v času nizkega naravnega pretoka ima lahko za občutljiv gorski ekosistem strahovite posledice. Poleg obremenjevanja podtalnice, se na umetno zasneženih smučiščih zaradi večjega odtoka taleče se vode, pojavijo erozija in nevarnost površinskega drsenja.

Poraba energije
Sistemi umetnega zasneževanja so potratni porabniki električne energije. Obratovanje novih tipov snežnih topov je postalo energijsko resda učinkovitejše, a hkrati se podaljšuje njihov čas obratovanja. Naprave za umetno zasneževanje v času, ko ni na voljo dovolj velikih količin vode, uporabljajo tudi vodo, primerno za proizvodnjo električne energije.

Hrup
Uporaba snežnih topov ima neposreden vpliv na floro in favno: Naprave obratujejo ponavadi ponoči, kar vznemirja divje živali, ki v zimskem času potrebujejo mir oz. so na lovu za hrano. Številne vrste ptic (sove, skoviki), zajci, gamsi in jelenjad se zato izogibajo območij, ki jih obremenjuje umetno zasneževanje. Zadrževalniki vode za zasneževanje lahko zaradi izredno velikega nihanja vodne gladine postanejo usodni za dvoživke.

Večja gostota
Umetni sneg je težji od naravnega: ima bistveno manjši izolacijski učinek, to pomeni, da so rastline manj odporne na pozebo. Ker se umetni sneg stopi pozneje, se skrajša vegetacijska perioda. Predvsem v višjih legah, nad 1.600 m, nimajo rastline dovolj časa za svoj razvoj in razmnoževanje.

Pri raziskovanju razmer na dvanajstih smučiščih je bilo ugotovljeno, da je na smučarskih progah 11 % manj rastlinskih vrst kot v njihovi okolici. Odvisno od višine lokacije lahko minejo desetletja, celo stoletja, preden si tla in rastje opomoreta od gradbenih posegov, ki se izvajajo s težko gradbeno mehanizacijo.

Zasneževanje pri višjih temperaturah s pomočjo bakterij
Vodi v napravah za zasneževanje dodajajo proteine, da lahko tudi pri višjih temperaturah ustvarijo sneg. Največ uporabljena, ampak tudi najbolj sporna snov, ki jo sestavljajo uničene bakterije Pseudomonas syringae, je Snomax. Snomax pronica v vodo in rastline.

Kristalizacijska jedra bakterij poškodujejo rastline, ki tako izgubijo naravno zaščito pred zmrzovanjem. Snomaxu kljub naštetim dejstvom pravijo „okolju prijazna“ snov, ker omogoča proizvodnjo snega z minimalno porabo vode in energije.
Škodljiva je prav tako uporaba mineralnih soli za utrjevanje prog, ki lahko zaradi gnojilnega učinka vplivajo na obstoječe ekosisteme

Dolgoročnih študij o posledicah dodatkov za izdelavo umetnega snega na človeka in okolje ni. Rešitve za zimski turizem je potrebno iskati drugje. “Prisiljeno zasneževanje” je drago, škoduje naravi in slabi kakovost okolja. „Zime“ ne moremo ustvariti umetno.

Povzela: Valerija Hozjan
Vir: www.umweltschutz-news.de/ in www.cipra.org/