V zadnjem času v Sloveniji na dan prihaja vedno več zgodb o podkupovanju. »Tožilec prijel 25 tisoč evrov domnevne podkupnine?«, »Po sto evrov podkupnine za tehnični pregled?« lahko beremo v slovenskih medijih. Vendar očitno tudi novinarji niso imuni na podkupovanje. Publicistka Ana Jud je v knjigi Operacija Direkt o tem problemu zapisala, citiram: »Novinarstvo je načeloma zelo slabo plačan poklic.

Kako naj bo novinar, ki gara od jutra do večera, a mu njegova medijska hiša izplača le kakšnih sto petdeset tisočakov (tolarjev, op. a.) na mesec, nepodkupljiv? Kako naj novinar s takšnim drobižem plača stanovanje, račun za telefon, se nahrani in si kupi še primerno obleko, kajti kot razcapanec pač ne more vstopiti v državni zbor, denimo? Kako naj novinar s takšnim drobižem vse to zmore? Težko.

Nič čudnega, da se hitro zgodi, da je novinar pripravljen pisati piar prispevke in sprejemati podkupnine. Recimo: Novinar naleti na odlično koruptivno zgodbo o nekem gospodarstveniku. Stopi do njega in pravi: »Dobil sem dokaze za to in to…« Nakar gospodarstvenik malo razmišlja in poskusi: »A ste vi zadovoljni s svojo plačo?« Novinar pravi: »Hja, ne ravno…« In gospodarstvenik ponudi: »Poglejte, jaz vam pa lahko dam še to in to, če vi seveda ne boste objavili to in to…«

Novinar malo razmišlja… Nekaj sto tisoč tolarjev bi mu prišlo še kako prav… In hitro pravi: »Ja, v redu, sva zmenjena.« In sta zmenjena. Novinar prejme podkupnino, javnost ne izve za zgodbo. Če novinarjev urednik sitnari: »No, kje imaš zdaj tisto veliko zgodbo?« novinar pač poreče: »Ah, sem preverjal, pa nisem nikamor prišel…« Preprosto, kajne?« Judova v knjigi opisuje tudi prakso izsiljevanja v medijih in to na področju oglaševanja.

Takole opisuje: »Eden od velikih podjetnikov mi je omenil: »Takoj, ko sem prišel na ta položaj, takoj, res, prisežem, že naslednji dan, se je tisti… pojavil na vratih pisarne. Po moji začetni nezainteresiranosti za sodelovanje, mi je kar odkrito povedal, da zna zvijati roke tudi za hrbtom…« Nato je oglaševalec, ki ga v tej knjigi ne bomo imenovali z imenom in priimkom, odprl svoj laptop in začel naštevati – o vas imamo to, to, to in to… če vi ne boste to, to, to in to, bomo mi poskrbeli, da bo javnost izvedela to, to, to in to…«

V knjigi Dosje rokomavhi je Judova še bolj kritična do novinarjev: »Zakaj novinarski ceh kar naprej nastavlja ogledalo drugim, sam pa nikdar ne pogleda vanj in nikdar ne pogleda lastne podobe? (…) Če delaš v novinarstvu, ne moreš zaslužiti bogastva, zagotavljam. Razen … če se prodaš. Prodanih novinarjev in urednikov je zelo veliko. Kaj pravite, mar ne bi bilo fino, če bi enkrat naredili nekakšno revizijo in bi morali vsi uredniki in novinarji predložiti izpiske, od koga in kako so prejeli kakršna koli finančna sredstva in kakšne so še druge ugodnosti, ki jih uživajo.

(…) Zanimivo bi bilo, če bi agencije, ki novinarje podkupujejo, bile pripravljene pokazati plačilne liste. (…) Če se obregnem še bolj ostro, lahko z gotovostjo zapišem, da so novinarji še večji pokvarjenci kot politiki in gospodarstveniki. Veste zakaj? Saj za politike vemo, da so skorumpirani, tudi za gospodarstvenike vemo, kakšne nečednosti vse počenjajo, saj o njim pišemo, poročamo o njihovih dejanjih – čeprav zelo hitro potihnemo in nikoli ničesar ne rešimo -, o skorumpiranih novinarjih pa nihče ne piše, nihče si ne drzne poročati o skorumpiranosti lastnih kolegov.« V recenziji knjige pa je napisano:

»Ne samo, da zaostajamo po gospodarskih kazalcih, na primer po produktivnosti, pač pa tudi v odnosu do prave demokracije, ki se kaže predvsem v moralni zavrženosti znatnega dela slovenskih novinarjev, ki so sebe in svoje pisanje pripravljeni za majhen denar prodati prvemu, ki jih povabi v svoje posle.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi