Z mislimi se dotikam nedosegljivih zvezd
in vem, v prah se spreminjajo vse moje visokoleteče zaobljube.
Včasih mi je bilo skoraj vse navrženo, le malo truda me je stalo.
Takrat nisem niti pomislila na to, da bi svoje sanje prepustila komu drugemu.
Današnji dan že dolgo ni več z mojimi zaslugami prepojen.
Dlan sem razprla, še vedno čakam na metulja.
Moj pogled ne bo nikoli več kot izpred toliko in toliko let,
a vendarle izžareva nekaj toplega iz teh zaupljivih oči, ki ne znajo lagati.
Moje poti so že precej skrenile s poti pričakovanj in zaslepljujoče luči,
nič več se ne pretaka po mojih žilah nemirna kri rosno mladih dni…
Po navadi nadenem nase plašč nevidnosti in se napravim, kot da me ni.