Dante Gabriel Rossetti (1829 -1882) je bil znan angleški pesnik in slikar italijanskega rodu. Nekoč se mu je približal starejši mož. S seboj je imel nekaj skic in slik. Želel je, da bi si jih Rossetti ogledal in povedal svoje mnenje, predvsem pa, ali kaže slikar vsaj kaj umetniškega daru. 

Rossetti si je izdelke natančno ogledal. Prav kmalu je ugotovil, da ne razodevajo umetniškega talenta. Toda Rossetti je bil prijazen in olikan mož, zato je temu starejšemu človeku na kar se da uglajen način povedal, da slike nimajo nobene umetniške vrednosti in razodevajo prav malo nadarjenega slikarja. Bilo mu ga je žal, a ni mogel lagati.

Mož je bil videti razočaran, a zdelo se je, da je pričakoval tako Rossettijevo sodbo. Opravičil se je, ker je velikemu umetniku vzel dragoceni čas, a ga je vseeno prosil, če bi pogledal še nekaj slik, ki jih je ustvaril mlad slikar. 

Znani umetnik je pregledal še drugo mapo skic in je bil takoj navdušen nad njimi, saj so kazale nadarjenega umetnika. 
"Te pa so dobre!" je dejal izkušeni slikar. "Ta mladi študent ima talent. Moramo ga močno spodbujati na njegovi umetniški poti. Ima veliko prihodnost, če bo trdo in vztrajno delal!" 

Rossetti je opazil, da je bil stari mož neverjetno ganjen. 
Zato je vprašal:"Kdo pa je ta obetavni mladi slikar? Morda vaš sin?" 

"Ne." je žalostno odgovoril stari mož. "To sem narisal jaz pred štiridesetimi leti. Ko bi bil takrat slišal te vaše besede! Nisem bil deležen spodbudnih besed in sem prehitro opustil slikanje." 

Božo Rustja
Vir: http://rkcsiverainluc.mojforum.si