Ponoči nisem spala.
Gorela je luč,
in jaz sem slišala jok gozdov.
Prehodila sem jih s svojim nemirom.
Skrbi, težke kot svinec,
so zdramile tudi veter.
Rose so se jim nalagale v dušo.
Odpadlo listje se spreminja v drseče blato
in v njem dremajo mlada življenja dreves.
Vsak trenutek ima svoj pomen.
Nihajoči glas prešinja vdanost
in bolečino vsega, kar klije in umira.

Zemlja použije rojstvo in smrt
v drhtljivem zelenem valovanju svetlobe
in spreletavanju ptic,
ki na drevesih oznanjajo sončen dan.
Jutro mi je položilo rdečilo za ustnice v roke,
da pobarvam svoja skrivnostna vlakna besed.