Piše: Barbara Novak Škarja

Znani rek 'zdrav duh v zdravem telesu' lahko z enako veljavo opišemo z drugimi besedami 'zdrav človek v zdravem odnosu'. Danes se vedno bolj zavedamo, da je zdravje telesa povezano s stanjem naše duševnosti in z načinom našega razmišljanja. Ted Andrews v svoji zadnji knjigi o samozdravljenju poudarja, da je resnična ozdravitev možna šele, ko vzpostavimo ravnovesje na fizični, čustveni, miselni in duhovni ravni.

Z lajšanjem simptomov bolezni na fizični ravni samo prikrivamo resnične vzroke bolezni, ki so povezani z odnosom, ki ga imamo do svojih čustev, do sebe in do soljudi. Večina bolezni ima svojo korenino v naši duševnosti. Večina naših čustvenih težav pa ima svojo korenino v medsebojnih odnosih. Partner nam gre na jetra, tašča nam pritiska na živce, zaradi otrok nam bo razneslo glavo. V ozadju takšnih izjav se skrivajo neizražena čustva jeze, zamere, nemoči . Čeprav imamo težave v mnogih odnosih, pa se nas najbolj živo dotikajo prav partnerski odnosi.

Partnerski odnos je odnos med moškim in žensko - odnos, ki na zelo intimen način vključuje vse ravni življenja. To je odnos dveh, med seboj zelo različnih, predstavnikov človeške vrste. O vseh razsežnostih njune različnosti lepo piše dr. John Gray, ki pravi, da izgleda, kot da ženske prihajajo z Venere, moški pa z Marsa. Zlahka ugotovimo tudi, da ženske povečini izražajo človekovo čustveno plat, medtem ko moški bolj izražajo človekovo razumsko plat. Ker ima vsak človek v sebi tako razum kot duševnost lahko rečemo, da se 'moški' in 'ženska' skrivata v vsakem človeku. In vsak človek mora najti dialog med svojim 'moškim' - razumskim in svojim 'ženskim' - čustvenim delom. Če po tej analogiji sklepamo dalje, ugotovimo, da je smisel partnerskega odnosa v tem, da se skozi odnos z drugim spolom učimo vzpostavljati ravnovesje v odnosu med čustvi in razumom znotraj sebe. Tudi ta dva se med seboj močno razlikujeta. Razumski del nas je analitično-logičen in usmerjen k enemu samemu cilju; omogoča nam, da poskrbimo zase in se uveljavimo v družbi. Skozenj se na psihološki ravni izraža nagon po samoohranitvi. Čustveni del pa je bolj celosten in intuitiven. Kot tak nam omogoča, da se povežemo z drugimi in da sočutimo z njimi. Skozenj se do neke mere zrcali nagon po ohranitvi vrste.

Živeti samo z ženskim delom sebe pomeni živeti za druge, pozabiti nase, zabrisati meje med seboj in drugimi, se potopiti v družinsko atmosfero, katere del smo in zadovoljevati predvsem potrebe partnerja in drugih članov družine. To je pogosto edini smisel in način življenja mnogih mater in žena. Posledice so: izguba občutka zase, za svoje potrebe, za svoja hrepenenja, za lastno ustvarjalno izražanje. Z eno besedo, gre za izgubo veselja do življenja. Iz tega izhajajo mnoge depresije, glavoboli in težave z rodili. Življenje postane polno zadolžitev in izpolnjevanja potreb drugih. Nasprotno pa, živeti samo z moškim delom sebe, pomeni videti samo sebe, svoje potrebe, svojo vizijo, svoj prav in uveljavljati svoje interese in svojo moč. Danes niso redke ženske, ki so se bodisi zaradi take naravnanosti družbe, bodisi zaradi osebnega razočaranja v odnosih z moškimi, odločile, da bodo živele na tak 'moški' način. Prav zato je danes odnos med moškim in žensko še posebej zapleten.

Osnova vsakega partnerskega odnosa je ljubezen - prava globoka ljubezen, v kateri se predamo in zavežemo drug drugemu. Ljubiti pa je nevarno. Kdor zares ljubi, je na nek način nemočen, svojo moč je namreč podelil tistemu, ki ga ljubi. Ali je mogoče resnično ljubiti in pri tem ohraniti svojo moč in dostojanstvo? Ali je možno ta dva različna pristopa do življenja med seboj povezati? Očitno je, da nas ne prvi ne drugi življenjski slog ne zadovoljujeta in ne omogočata harmoničnega partnerstva. V prvem primeru živimo v svetu drugih, v drugem primeru pa smo ujetniki sveta, ki ga oblikujemo samo po sebi. Pri tem se poslužujemo moči in manipulacij. Kar se ne vklaplja v naš svet, preprosto izločimo. Tako pač deluje razum. Povozi čustva. A čustva se ne dajo. Povozijo telo. In razum se sprašuje in vpije v nebo - zakaj jaz, zakaj to?

Rešitev je preprosta. Čustva in razum lahko povežemo s pomočjo duha - duha sodelovanja, prijateljstva, duha odpuščanja, ljubezni, zaupanja in odprtosti. Tega duha se učimo v medsebojnih odnosih, navzamemo pa se ga lahko tudi v nas samih. Kako? Tako da se obrnemo vase in umirimo svoja čustva, umirimo svoj razum. Ko se to zgodi, se lahko na nov način povežeta med seboj in postaneta partnerja. Drug drugemu pomagata, da znamo tako poskrbeti zase, kot se tudi povezati z drugimi. In ko se zgodi sprememba znotraj nas, se to pozna tudi v naših odnosih - pozna se na našem zdravju in počutju. Tako se inteligenca čustev in inteligenca razuma povežeta v notranjo modrost, s katero lahko krmarimo v življenju.
Barbara Novak Škarja
www.cdk.si/sci