Za moj okus so prehrupni,
preglasno drvijo po ulicah,
prehitro vozijo avtomobile,
preglasni so v lokalih,
ko kričijo drug na drugega,
pregrobo ogovarjajo otroke.
So sužnji stvarem,
ki jih ne potrebujejo.
Ena sama čreda besed
in dejanj, ki sledi tropu.

Na mesto, da bi seme
raslo iz korenin v nebo,
poganja površinske kali.
Tako bled je odtenek rože.
Kako krhek je ključ življenja.
Kako spremenjen je okus
kloniranega sadeža,
ki mu je človek spremenil naravo.

Odpirajo se rane pohabe sveta,
ki tonejo v močvirje
svoje nerodovitne zemlje.
Ne vprašajo čigava kopita
so jih pripeljala
do razmočenega mulja.
V vsej zmedi ne vedo
kateri jezik bi govorili
in kako bi svojega pačili.

Mogoče še niso spoznali hrane,
s katero lahko napolnijo
prazno mesto v svojem telesu,
svoje notranje bistvo,
kako ogrejejo svoj značaj.
Potrebujejo ogenj
velike močne ljubezni,
ki seje seme v območje
rodovitne prsti
iz shrambe poleg
svojega domačega ognjišča.