Morda nimamo vsega skupaj, toda skupaj imamo vse. Kot sem že pisala, so ob razhodu otroci največji poraženci.

Prebrala sem ogromno knjig, delala na umirjanju same sebe, naredila načrt, kakšen odnos želim s svojim bivšim partnerjem v bodoče. Ker ko rečeš ADIJO PARTNER... pomeni to za vse življenje DOBRODOŠEL STARŠ. Kako bom izpeljala vse, kaj želim nuditi in sporočiti mojima damama, sem preučila že mnogo prej, predvsem se pomirila s svojimi negativnimi in pozitivnimi čustvi in stopila v novo obdobje z zavedanjem, da želim otrokoma vse najboljše, kar pomeni ogromno potrpežljivosti in dela z moje strani, na pot pa sem šla z zavedanjem, da je nujno si narediti kakovostnejše življenje.

Predvidevala sem vse možne scenarije..od razdelitve premoženja, do preživnine....od najslabših možnosti, do najboljših, pa še vedno te kdaj kaj preseneti. Poslušala sem tisoč in eno idejo razpadlih odnosov, skušala skozi izkušnje drugih povzeti, kar je meni blizu in kaj ne, poslušala odrasle ljudi, ki so otroci ločenih staršev, spraševala, kaj je bilo pri njih ključno v tem življenjskem obdobju. In skupno je vsemu temu je nekaj... NIKOLI NE LAŽITE OTROKOM. Lahko malo priredite ali pa ne poveste, samo ne lagati. To si otroci zapomnijo.. In kaj sem prebrala v knjigah za pomoč v teh trenutkih? Nikoli otrokom ne recite-NIMAVA SE VEČ RADA.. Otroci pomislijo, da se lahko odločite, da tudi njih ne boste imeli več radi..oni nimajo vaših izkušenj. Namesto tega recite - NISVA VEČ SREČNA SKUPAJ...NIMAVA VEČ ISTIH CILJEV IN VREDNOT... To bodo razumeli in se ne bodo počutili ogrožene. In ko predelaš vse to, ko si pripravljen na razhod, se s partnerjem pogovoriš.

Lahko traja dalj časa, lahko poskusite še kaj... kdo je rekel, da ne bo uspelo, morda pa bo sprememba korenita... Predvsem pa moraš iz odnosa oditi pomirjen, z zavedanjem, kakšen je bivši partner. Tako tudi lahko predvidiš reakcije in si narediš sliko nadaljnjega sodelovanja v dobro otrok. Ko so ljudje stisnjeni v kot, iz njih izzovemo najslabše možno. Če je tako, predlagam, da se odzovete zrelo, včasih tudi ne komentirate, da se stanje umiri. Pustite nekaj časa vse pri miru...vzemite si čas..in dajte drugemu čas, da razmisli..in dogajajo se spremembe. In potem pride dan, ko imata oba razčiščeno in je komunikacija na drugačnem nivoju in morda ugotovita skupaj, da je to najbolje in skupaj poiščeta rešitve za nadaljnje življenje.

Takrat se začnemo dogovarjati o prihodnosti otrok, kaj si za njih želiva in koliko sva odrasla, da jih ne bova obremenjevala z najinimi problemi, nezadovoljstvi in egom... kako bova poskrbela, da bova odlična starša. O tem obstajajo tudi priročniki, ki bodo navedeni na koncu napisanega. Priporočam branje.

In ko vidva kot odrasla naredita plan..ko imata urejeno tako bivanjske probleme kot premoženjske, ko se dogovorita, kako si bosta delila otroke, kdo bo skrbnik, in kako bosta poskrbela, da se njim v veliki meri življenje ne bo preveč spremenilo, takrat se pogovorite z njimi. Če sta lahko s partnerjem toliko zrela, da kdo je kriv, zakaj je temu tako, razčistita sama brez prisotnosti otrok, potem je modro, da se skupaj usedete in otroke obvestita o novem načinu življenja. Otroci zaznajo težave veliko prej, kot mislite vi, tako da včasih za nekatere to niti ni novejša novica. Vajina naloga je, da v tem trenutku izstopita iz lastnih čustev do partnerja in otrokom predstavita nov urnik življenja. Seveda so začetni okvirji samo nekaj, kar se kasneje glede na dinamiko življenja otrok lahko sproti dogovarjata. Vendar otroci morajo vedeti, kdaj bodo videli starša, ki ne bo več njihov stalen skrbnik...kje bodo z njim bivali, koliko časa, kolikokrat ga bodo lahko videli čez teden, kdo jih bo vozil na obveznosti in seveda, če se le da, se jim obljubi, da ga bodo lahko poklicali, kadar bodo želeli. Ko imajo približno natančen urnik, ter ko bodo obveščeni, kje bodo živeli, kako bo poskrbljeno za njihovo varnost. Namreč le-ta se ob ločitvi zamaje, kar pomeni, da potrebujejo nekaj časa, da ponovno pridobijo ta občutek varnosti, da bosta starša poskrbela za njih. Veste, otroci se takrat obremenjujejo in sprašujejo stvari, ki se vam zdijo popolnoma samoumevne...npr. ali bom še videl sestrične...babice, dedke..kdo me bo vozil v šolo, na dejavnosti..ali bom ostal v istem stanovanju, okolju. V kolikor imate možnost, se v začetnem obdobju izogibajte velikim selitvam v drugo okolje, saj za otroke to povzroča dodaten stres.

Potem pa pride šele najpomembnejše delo.

Sestavljanje lastnega življenja..razmišljanje, kaj vse ni bilo tako slabo v odnosu in kaj nam ni bilo po godu..tehtanje vsega, premlevanje in pa ukvarjanje z otroci. Delo z njimi vsak dan..ogromno vprašanj in iskanje pravih odgovorov na njih. Ne pozabite, tudi vaša rana je sveža, tudi vi ste samo človek z lastnimi čustvi. Vendar prednost na dnevni bazi imajo otroci, vi boste lažje delali s sabo, s prijateljicami, terapevti in na podlagi izkušenj, otroci še nimajo teh veščin, njihov svet je še majhen. Starši, ki znajo prej poiskati informacije in se pripraviti na ločitev, imajo veliko prednost. Ko ste jezni, žalostni ali v kateremkoli negativnem čustvu, tega ne razpravljajte z otroci. Otroci imajo oba starša enako radi...ne blatite partnerja, saj verjemite, otroci bodo kmalu spoznali, kaj je resnica in lahko se obrnejo tudi proti vam...oni na starše gledajo s svojo ljubeznijo. Če se vidva kot odrasla nista znala dogovoriti, to ni njihova izkušnja. V kolikor vaš partner blati vas, je dobro, da se odzovete z odgovorom... TO JE NJEGOVO MNENJE, JAZ SE Z NJIM NE STRINJAM.. ali.. ŽALOSTI ME, DA PARTNER GOVORI OTROKOM GRDO O MENI. Nikoli pa ne napadajte nazaj..otroci niso vpeti v vajino čustveno vojno. POSTAVITE SVOJE OTROKE V SREDIŠČE SVOJIH ODLOČITEV GLEDE VZGOJE IN VARSTVA S PARTNERJEM IN IZSTOPITE IZ LASTNIH ČUSTEV, KI VAS PREVEVAJO.

Največ kar lahko naredite za otroke v začetni fazi je, da najprej spoznate sebe, da se pomirite z novo situacijo... da si naredite nov urnik, da si vzamete čas zase, ko ga potrebujete in otrokom jasno poveste, da potrebujete pogovore s prijatelji, nove rekreacije... druženje ali pa samo petnajst minut zase. URAVNOTEŽITE SVOJE POTREBE S POTREBAMI SVOJIH OTROK. Ker, če ne boste mirili svoje notranjosti, ne boste sposobni opazovati otrokovih čustev, katera so tudi razburkana..predvsem se lahko spremeni vedenje...z ZANIKANJEM, JEZO ALI DEPRESIJO otroci izražajo svojo nemoč in nujno je, da prepoznate, zakaj je kakšna reakcija otroka drugačna, predvsem je potrebno ogromno empatije, da se vživite v njihova čustva in greste preko svojih mej razmišljanja.

NEKAJ NASVETOV IN SMERNIC

• Povejte, pri kom bodo živeli večino časa , vendar ne pozabite povedati, da oba skrbita za njih, da lahko kadarkoli pokličejo ali povejo, kakšne so njihove želje.
• Držite se urnika, izjeme delajte samo v dogovoru s partnerjem.
• Če bivši partner želi, ga obveščajte o vseh dnevnih problemih, da obdrži nit z življenjem otrok.
• Vidva postavljata meje in dobro je, da se za sprejem ključnih sprememb ali odločitev prej dogovorita in najdeta skupni dogovor, saj otroci takoj prepoznajo, kdaj starša nista složna in to spretno uporabijo sebi v prid.
• Nikoli ne govorite grdo o bivšem partnerju in o tem seznanite tudi njega ter ožjo okolico. Ljudje velikokrat v jezi posegajo po grdih besedah o bivšem partnerju, ali pa od otrok zahtevajo, da se odločijo, kdo jim je ljubši...ne pozabite, otroci ljubijo oba starša enako in ne postavljajte jih v položaj izbiranja, ker je to za njih nemogoče.
• Ne prepirajte se z drugim staršem vpričo otrok.
• V jezi nikdar ne primerjajte otroka s kakšno negativno lastnostjo bivšega partnerja, nikdar ne ponižujte partnerja v pogovorih z drugimi, ga ne zaničujte, ne besnite zaradi nečesa, kar partner ni naredil pred otroci, nikdar se ne poslužujte negativnih šal na račun bivšega partnerja. Svoje otroke morate ne glede na to, kaj vi čutite, obvarovati pred svojimi negativnimi čustvi, ki jih gojite do bivšega partnerja.
• Dajte otrokom vedeti, da jih imata oba še vedno enako rada.
• Povejte otrokom, da niso nič krivi, predvsem pa jim ne razlagajte podrobnosti razveze.
• Poskrbite, da lahko otroci jasno izražajo svoja čustva, ne razvrednotite le teh, samo poslušajte in morda, če se vam bo zdelo, povejte, da razumete in lahko poveste tudi svoje mnenje. Otroci se lahko odzovejo z zanikanjem, umikom, depresijo, jezo, katera je ponavadi usmerjena k staršu, pri katerem se počutijo varneje. Zato, če ste vi ta starš, sprejmite, da je to obdobje prehodno in da otroci iščejo svoje mesto in varnost. Ne pozabite, da poslušanje ne pomeni popravljanje, temveč povezovanje. Imajo vso pravico čutiti kot čutijo in to tudi povedati. Tako kot pri vas se bo tudi pri njih to spreminjalo in čez čas pomirilo in izoblikovalo.
• Skoraj vsi otroci se počutijo soodgovorne za razvezo, zato jim je potrebno večkrat zagotoviti, da temu ni tako.
• Sodni postopek razveze tudi ni stvar otrok, to se dogovorita z bivšim partnerjem. Seveda pa je potrebno, da se status otrok bistveno ne spremeni. Če se vam zdi potrebno, lahko tudi pomagate, če drug partner nima financ za preživljanje kakovostnega časa, ko so pri njem. Verjemite, če boste pomagali ali s hrano ali finančno pomočjo nekaj, kar se vam bo obrestovalo celo življenje. Saj partner ne bo obremenjen, da ne more nekaj nuditi otrokom, otroci bodo z njim preživeli kakovosten čas in partner vam bo hvaležen, kar pomeni, da bodo vsi dogovori naslednjih mnogo let veliko boljši za vaju in otroke. S tem si pridobiš nekoga, ki sodeluje z vami celo življenje in predvsem otrokom podata pomembno popotnico za njegove bodoče odnose in ravnanje v življenju.
• Način, kako boste vodili odnos in svoje življenje od ločitve dalje, bo objektiv, skozi katerega bodo otroci doživljali in gledali razvezo in svoje življenje v bodoče.
• Dogovorita se, kako bosta finančno poskrbela za otroke v okviru svojih zmožnostih.
• Kadar ste jezni na partnerja, preden se odzovete s kakšno neprimerno reakcijo, razmislite, napišite, pogovorite se in počakajte, da se vam glava zbistri, šele potem lahko napišete prijazen mail o svojih idejah in občutkih in ga posredujete partnerju.
• Starš, ki je glavni skrbnik otrok, je po mojem mnenju dolžan vse stiske otrok, vsa vprašanja, ki jih zastavljajo, problematiko in tudi želje po recimo večkratnem snidenju z ločenim staršem o tem obveščati in najti rešitev za dobro počutje otrok. Nekaj so urniki, ki jih napišete v sporazum in predstavljajo okvir, nekaj pa so vsakodnevne spremembe in potrebe otrok. Nekaj časa se to usklajuje. Ni toliko važno, kaj sta se pisno dogovorila, če si lahko olajšata kakšne dni in otroke razveselita glede na trenutne potrebe. Otroci potrebujejo vsaj v začetni fazi ločitve preživljanje časa z obema staršema, včasih tudi po potrebi. Ko se stvari pomirijo, se urnik skristalizira. Ocenjuje se, da družine za prilagoditve po ločitvi potrebujejo od enega do treh let, da postanejo stabilne.
• Ne pogovarjajte se o težavah, kadar prevzemate ali oddajate otroke. To storita nekje na samem ali po telefonu.
• Ne domnevajte, da veste, kako se počutijo otroci.
• Ohranjajte pozitivne odnose z razširjeno družino.
• Organizirano ohranjajte rutino in rituale, ki so vam ljubi v vašem domu.
• Podajajta vse željene informacije kratko in jedrnato, da si ne bodo napletli svojih zgodb in vrzeli zapolnili z napačnimi informacijami. Vendar ni potrebno, da vedo vse do potankosti.
• Izogibajte se iskanju krivca za razpad odnosa.
• Namesto, da se osredotočate na poskuse spreminjanja bivšega partnerja in nadzorovanja, usmerite energijo v spreminjanje svojih pričakovanj.
• Ključni dejavniki, katerega bodo otroci videli in jim bo pokazatelj, kako se v življenju rešuje probleme, je, kako se sami spoprijemamo s postopkom razveze in kako se starša sporazumevata drug z drugim po razvezi.
• Ne kaznujte bivšega partnerja preko otrok.
• Razdelita, katere počitnice bodo preživeli s katerim od vas.
• Ne sprašujte otrok, kaj se je dogajalo pri drugem partnerju, ali ima kakšno novo osebo v življenju. Otroci se hitro navadijo , da imajo dva različna domova in kaj se dogaja, ko vi niste prisotni, ni vaša stvar, v kolikor seveda je vse v mejah normale. Otroci bodo sami povedali, če bodo kaj želeli povedati.

Pa še...
• V času, ko še žalujete, je dobro, da si pri sebi postavite meje, predvsem, da ne preživljate več počitnic skupaj, da se ne družite preveč, da ne podlegate manipulacijam otrok, ko vzbujajo slabo vest, da si začrtate trdna stališča, kakšna je vaša vizija v prihodnosti glede odnosa.
• Da otrokom odgovarjate iskreno, vendar ni potrebe, da izvejo za razloge razhoda, s čisto vestjo jim lahko poveste, da smo odrasli včasih tudi čudni, da ne znamo razreševati vseh težav sveta, da smo tudi zmedeni in utrujeni, da otroci niso krivi za razhod in da je odrasli svet drugačen in o njem si bodo nabrali svoje izkušnje in s svojim znanjem reševali težave.
• Nismo vsemogočni.

Midva z bivšim partnerjem sva skozi ločitev postala neverjetna zaveznika in izredno dobra prijatelja. O vseh manipulacijah otrok, vprašanjih in težavah, nastopih otrok, čustvenih stiskah sem ga kot glavni skrbnik obveščala ali po telefonu ali mailu. V kolikor sem začutila stisko otrok, težave v šoli, vedenjske probleme, sem ga povabila domov, kjer sva nastopila kot eno. Kadarkoli ali karkoli sem predlagala, sva uskladila po najinih zmožnostih in kakor se je dalo najbolje za otroke. Tako je bil on kot starš obveščen o vsem, povedal mnenje in skupaj sva našla rešitve. Kadarkoli je težava velika ali je jaz ne uspem rešiti sama, se odzove in skupaj rešimo problematiko. Tako se lahko tudi midva zaneseva eden na drugega, v kolikor potrebujeva pomoč pri čemerkoli, predvsem pa sva otrokom dala sporočilo, da odrasli rastemo lahko v življenju vsak v svojo smer in pride čas, ko smo druge osebe in se z dolgoletnim partnerjem ne razumemo več tako dobro, da bi vztrajali v slabem odnosu, temveč odgovorno poskrbimo za svoje prioritete in predvsem za otroke, ter si poiščemo srečo kot posamezniki drugače. In največji občutek zmage pri vzgoji otrok je, ko ti najstnik reče..vidva itak držita in se dogovarjata vse skupaj. Tako, da vem, da bo oči enakega mnenja kot ti. To pomeni, da sva se kot starša izkazala odlično.

PRIDE TUDI TRENUTEK, KO OTROCI SPREJMEJO RAZVEZO...TAKRAT...

• Lažje sprejemajo prehajanje med dvema domovoma
• Vidijo prednosti, da sta starša srečnejša
• Bolje obvladujejo čustva in več o njih govorijo
• Ločijo sebe od problemov staršev
• Počutijo se čustveno uravnoteženi in varni
• Vidijo pozitivne in negativne vidike razveze
• Imajo pozitiven pogled na svojo prihodnost

Seveda pa je potrebno ali medtem ali kasneje urediti razhod tudi s pravnega vidika, ne glede na to ali ste bili v zunajzakonski skupnosti, katera je po zakonu izenačena z zakonsko. Če se odločite za SPORAZUMNI RAZHOD, je potrebno sestaviti sporazum o dodelitvi otrok ( lahko je skupno skrbništvo) stiki in preživnina (stroškovnik kaj vse je potrebno upoštevati imate priložen na koncu). Razdelitev premoženja je potrebno notarsko overiti, sporazum se odda na sodišču in po plačilu takse sledi obravnava, katera se sodno potrdi. Medtem lahko že starš skrbnik na Centru za socialno delo vloži zahtevek za otroški dodatek ter poleg tega sedaj Center za socialno delo obvesti šole in vrtce o znižanju plačila le teh.

V kolikor se ne morete dogovoriti, je možna samo TOŽBA, to je ponavadi dolgotrajnejši postopek in predlagam, da jo vložite čimprej, medtem pa ne dovolite, da partner, ki je finančno močnejši, z grožnjami želi doseči nekaj, kar ne bo dobro za otroke in bo vam otežilo prihodnost. Pri tožbi najprej vložite tožbo za razvezo, nato tožbo za dodelitev otrok, nato tožbo za stike in preživnino ( za otroke stare 18 let se poda samo tožba o preživnini, katero izda sodišče ) in seveda tožbo na razdelitev premoženja ( tudi zunajzakonske skupnosti ). Nato se čaka na odgovor na tožbo, sodišče obvesti CSD, kateri razpiše mediacijo, eno ali več njih odvisno od interesa. Ko CSD razišče vse, pošlje na sodišče predlog, nato zopet sodišče razpiše mediacijo. Če ne uspe razpišejo prvi narok za obravnavo, kjer se vsa odprta vprašanja odprejo in če se dogovorite tudi zaprejo. Sodišče izda sodbo, ki je pravnomočna, če ni pritožbe zoper le to. Še vedno pa je možno skleniti sodno poravnavo.

MEDTEM, KO SKUŠAMO OTROKE NAUČITI VSE O ŽIVLJENJU, NAS NAŠI OTROCI NAUČIJO, KAJ ŽIVLJENJE SPLOH JE.

Sonja Mušič

Vir: www.mychi.si