Številni starši se pogosto sprašujete, kako otroke odvaditi nasilnega vedenja, hkrati pa tudi, kako brzdati lastne izbruhe jeze.

Zakaj so otroci nasilni?
Nekateri otroci z napadalnimi dejanji iščejo pozornost, drugi s preizkušanjem meja postavljajo pred starše vedno nove naloge, tretji pa le ponavljajo ravnanje, ki ga doživljajo doma.

Kdaj nam spodleti?
Da bi kaznovanje lahko zamenjali z nenasilnimi prijemi, si želi vsakdo, a ko malček naredi stvari, ob katerih ne veste več, kaj bi storili, so vse želje po prijaznih sredstvih pozabljene.

Večina staršev udari svojega otroka v trenutku nemoči, ko ga ne more več obvladati in so se drugi poskusi izkazali za neuspešne. Razum zameglijo čustva in tudi največjim nasprotnikom fizičnega kaznovanja lahko kdaj spodleti, saj se niso znali odzvati drugače.

Tudi otrok trpi
Podobno se tudi otroci v občutku nemoči in jeze odzovejo s sovražnimi besedami, kričanjem in celo udarci. Če se starši zavedate, kaj se z njim dogaja, in veste, da tudi otrok trpi zaradi tega, se boste z izbruhi soočali lažje. Otroci se ne znajo in ne morejo odzivati drugače, dokler jih tega ne naučite. Prav tako pa se morate tudi starši naučiti, kako v eksploziji čustev ustrezno ravnati.

Kako preidemo iz agresije v nenasilne prijeme?
Otroku vnaprej postavite pravila in meje, ki dovoljujejo vsa čustva, ne pa tudi neustreznega ravnanja (pretepanje, kričanje, cukanje, neprimerno vedenje), in ponudite alternative za sproščanje energije (na primer vsakokrat, ko začuti, da bi najraje koga udaril, naj zatleska s prsti ali zažvižga).

Ko vas prime, da bi svojega razgrajača najraje stresli iz hlač, se umaknite ali pa ga objemite. Tako se boste pomirili vi, nato pa tudi otrok. Na otrokovo jezo se ne odzovite z lastno.

Jasno in odločno pokažite, da je agresivnost (ne pa tudi jeza) prepovedana. Bodite odločni, a ne grobi. Pomagajte otroku najti načine, da bo svojo jezo ubesedil. Agresiven otrok se čuti nemočnega in osamljenega, saj ga nihče ne razume. Z dodatno pozornostjo mu pomagajte, da se bo zavedel svojih čustev in posledic svojega vedenja.

Ko vam spodleti, si to tudi priznajte. Otroku se opravičite, sebi pa obljubite, da boste v položaju, ko boste čutili, da se vas loteva val jeze, globoko zadihali, prešteli do pet, se umaknili in nadaljevali pogovor takrat, ko boste znova razumni.

Vir: zurnal.org/