Piše: Christy Žmaharv novi številki Karme plus

Otroci so naše največje bogastvo in odrasli smo tisti, ki jim dajemo popotnico za življenje na tem svetu. Ko nastopi smrt v družini, se odrasli velikokrat ne zavedajo pomembnosti ustreznega ravnanja z otrokom, ki je zgubil družinskega člana.

Avtorica knjige Nebesa zdravijo, mednarodno diplomirana svetovalka ob žalovanju in ustanoviteljica prvega brezplačnega portala za žalujoče www.zalovanje.si, nam je odstopila odlomek iz svoje knjige, ki pripravlja odrasle na delo z žalujočim otrokom.

Delo z žalujočimi otroki zahteva posebne prijeme. Otrok, ki je doživel žalovanje, pa ga v svojem otroštvu ni predelal, velikokrat v svojem odraslem življenju kot posledico izkusi depresijo in nezmožnost razvijanja odnosov.

Svetovalci iz dobrodelne organizacije Cruse (Velika Britanija), ki pomaga žalujočim, so govorili s 179 otroki, starimi od 10 do 11 let. Ugotovili so, da jih je več kot polovica izgubila prijatelje in sorodnike. Pogovori so razkrili, da jim je bilo na voljo le nekaj odraslih, s katerimi so se lahko ti žalujoči otroci pogovorili. Za mnoge so bili svetovalci Crusa edina možnost  za pogovor o izgubi.
Po pričevanjih otrok starši velikokrat prikrijejo izgubo bližnjega z lažmi, kot je npr. ta, da se je preminuli sorodnik preselil daleč proč. Tak otrok se, ko enkrat spozna resnico, počuti izključenega in prevaranega. Prav tako se otroci počutijo izključene, ko jim odrasli ne dovolijo udeležbe na pogrebu.
Otroci so sami ugotovili, da jim je lažje, če o izgubi spregovorijo. Žalostno pa je dejstvo, da se morajo največkrat za pogovor obrniti na svoje vrstnike in prijatelje. Otroku je še toliko težje, če ugotovi, da se ga vrstniki zaradi izgube izogibajo. Zato se je treba z otrokom o izgubi pogovoriti. Ker so še mladi, to storimo še bolj previdno kot sicer. Če smo žalostni, potem tega pred otrokom ne smemo skrivati. S skrivanjem žalosti ga tako naučimo skrivanja občutkov. To pa na dolgi rok prinese čustveno otopelost ali celo hujše čustvene in kasneje fizične zaplete. Žalovanje ni nekaj, kar lahko prezremo, ampak nekaj, kar moramo pozdraviti.

Nepredelano žalovanje pri otroku lahko povzroči:

- hiperaktivnost, saj želijo otroci biti v središču pozornosti in izključiti svojo žalost
- pomanjkanje koncentracije
- pozabljivost
- da se mu tudi najmanjše naloge zdijo težavne
- nespečnost in nemir
- izgubo zanimanja za prijatelje in druženje z njimi
- fizične reakcije, kot so glavobol, napetost, bolečine v hrbtu, mišicah, simptome, podobne simptomom gripe …

Starostne skupine in vplivi

3 do 5 let - Otroci v tej starostni skupini ne poznajo končnosti smrti. Smrt dojemajo kot ločenost. Verjetno le začasno. A vseeno tak otrok začuti bolečino.
5 let in navzgor – Pri približno osmih, devetih letih so otroci tako razviti, da polno razumejo, kaj pomeni smrt. Zavedajo se, da če je nekdo umrl, potem ga fizično nikoli več ne bo nazaj.
Najbolj rizična skupina žalujočih otrok je med 5. in 7. letom starosti. Pri tej starosti se že začenjajo zavedati pomena smrti, a imajo hkrati najmanj zmožnosti soočenja z njo.
Še ena zahtevnejša skupina pri žalovanju so najstniki. Najstniki so mladi ljudje, ki so na višku razvoja, tako čustvenega kot mentalnega. Ravno zaradi tega so lahko tudi zelo občutljivi. Najstniki se ob smrti starša počutijo izločene in zapuščene. Prav tako se počutijo nerazumljene s strani prijateljev. Še posebej občutljiva skupina so najstnice, ki so izgubile mamo in so ostale same z očetom.

Ker lahko nepravilno zdravljenje žalosti pri otrocih in najstnikih v njihovi odrasli dobi povzroči vrsto čustvenih omejitev in blokad, navajam nekaj napotkov, s pomočjo katerih boste lažje pomagali tem žalujočim mladim ljudem.

1. Poudarite, da preminuli starš:
- ni želel oditi in zapustiti otroka
- gotovo obžaluje, da je moral zapustiti družino
- NI imel izbire (tukaj bi bilo otroku nesmiselno razlagati, da je bil staršev odhod prostovoljna izbira njegove duše. Prav tako ne bi razumel večnosti duše in nadaljevanja življenja. Velika verjetnost je tudi, da takšnega odgovora sploh ne bi sprejel, zato mu je (vsaj pri mladih otrocih) nesmiselno razlagati te stvari.)
- sedaj ne čuti žalosti, kajti zavedanje, da ne trpi, bo otroka pomirilo.

2. Če z otrokom o žalovanju ne morete spregovoriti, saj v pogovoru ne želi sodelovati, ga spodbudite, da svoja čustva izrazi skozi kreativna dejanja, kot so risanje, ustvarjanje, šport, glasba, raziskovanje … Ta metoda je predvsem uporabna pri otrocih med tretjim in sedmim letom.

3. Starš, ki je ostal, mora otroku razložiti, da dogodek ni spremenil njegove ljubezni do otroka.

4. Z otrokom se najprej pogovorite, nato pa mu dovolite udeležbo na pogrebu, da se ne bo počutil izključenega. Tako bo z opazovanjem odraslih tudi doumel, da je žalost sprejemljiva in da se jo lahko izrazi. Zelo pomembno pa je, da otroku razložite, kaj pogreb je, kako bo potekal in kaj bo tam videl. To naredite na nežen in čustven način.

5. Otroku jasno pokažite, da bo za njega še naprej poskrbljeno. Velikokrat si otroci namreč postavijo vprašanje: "Kdo bo sedaj skrbel zame?"

6. Jasno razložite, da pod nobenimi pogoji za smrt ni kriv otrok. Otroci se velikokrat krivijo za smrt preminulega, še posebej med četrtim in petim letom starosti, ko verjamejo v čarovnijo in mislijo, da so s svojimi močmi vplivali na smrt bližnjega. Otrok mora takrat razumeti, da ni on kriv.

7. Otrok naj ima še naprej svoje redne zadolžitve in naloge. Ne smete dovoliti, da se zaradi smrti v družini podre njegov dnevni sistem. Še naprej naj ohranja svoj tempo, svojo rutino. S tem bo še naprej razvijal svoje potenciale, hkrati pa ga bo to tudi zamotilo in odvrnilo od nepotrebnega razmišljanja.

8. Otroci potrebujejo nekoga, ki bo vedno odgovoril na njihova vprašanja, četudi se ponavljajo.

9. Otrok naj si preminulo osebo zapomni. Eden izmed ustreznih načinov je izdelava spominske knjige, v katero lahko otrok nalepi fotografije preminule osebe in napiše zgodbe.

10. Otroku morate jasno pokazati, da ni "trapasto", če si žalosten. Mora doumeti, da je to povsem normalno.

Otroci, ki jim pomagamo predelati in razumeti žalovanje, imajo:

- manj vedenjskih težav ali pa le-te trajajo krajši čas
- manj težav s hiperaktivnostjo in nespečnostjo
- manj negativnih fizičnih simptomov, kot so glavoboli, napetost …
- manj težav z učenjem in šolanjem
- manj težav z izražanjem čustev
- bolj sproščeno lahko govorijo o svojem preminulem staršu
- njihovo splošno zdravje in počutje sta boljša in
- bolje razumejo, da je smrt naraven del življenja.