Varčevati je mogoče že pri svetilih. Če uporabimo na primer 11-vatno varčno sijalko namesto navadne 60-vatne žarnice, je to pri isti svetlobi 49 vatov moči manj; doma, v gospodinjstvu, žarnica gori povprečno okoli 1000 ur letno. In tako že z eno samo varčno žarnico prihranimo okoli 49 kilovatnih ur na leto.

Ekonomist in strojni inženir, specialist za elektrarne, Dieter Seifried iz Freiburga, je bil najprej kakih 17 let zaposlen v Ekološkem inštitutu (Öko-Institut) Freiburg, potem pa si je zaželel delati kaj bolj praktičnega. Začel je s šolo v Freiburgu, v katerem živi, ustanovil podjetje ECO-Watt, se resno lotil dela in uspehi niso izostali.

S svojim prvim projektom si je pridobil praktične izkušnje, na podlagi katerih je na isti način preuredil se več drugih šol v Nemčiji. Kot direktor podjetja za ekološke in ekonomske koncepte Öquadrat in tudi sicer je na tem področju opravil pionirsko delo.

Drugače povedano, inž. Seifried se je pri svojem rednem delu preusmeril z gradnje elektrarn na izogibanje gradnji takih objektov. Na električno energijo namreč lahko gledate tudi tako, to je kot na elektrarne. Prej, v Ekološkem institutu, je moral imeti pred očmi podjetja za pridobivanje električne energije. Teh pa varčevanje z energijo seveda ne zanima kaj dosti, saj je hočejo čim več (pridobiti in) prodati, da bi z njo čim več zaslužila.

Na mednarodni konferenci Energetska vzgoja, izziv za šole, ki je bila nedavno tega v Cankarjevem domu v Ljubljani, je imel predstavitev o uspešnem javno-zasebnem partnerstvu za zagotovitev trajnostne oskrbe javnih sol z energijo na podlagi energijske učinkovitosti, energijskega varčevanja in uporabe obnovljivih energijskih virov, pa tudi o neposrednem sodelovanju in delničarstvu staršev in drugih zasebnikov v tem prizadevanju.

Šlo je za rezultate nekaterih projektov za energijsko varčevanje v nemških šolah. Tehnične ukrepe za varčevanje z elektriko, vodo in toploto smo uvedli v petih šolah. Posebnost pri tem je bila, da smo od vloženega denarja dobili nazaj le toliko, kolikor smo prihranili pri stroških za energijo, porabljeno v šoli. Tako so bile zasnovane že pogodbe. Denar za investicijo so prispevali starši učencev in drugi zasebniki.

S temi projekti so hoteli pokazati, da naložbe v varstvo okolja in podnebja niso nujno velike in drage. Še več, z njimi smo ustvarili celo dobiček, saj smo več denarja zaslužili, kot pa vložili. Velike in zanimive možnosti za varčevanje z energijo so na voljo v skoraj vsaki šoli. Skupna poraba energije torej tudi tiste za ogrevanje, prezračevanje, pripravo tople sanitarne vode in hrane  se je v šolah, v katerih so izvedli projekte, v povprečju zmanjšala za 30 do 40 odstotkov, investicije pa so se povrnile v štirih do sedmih letih.

Vir: umanotera.org