Piše: Helena Prosenc

BIOLOŠKA TVEGANJA IN DEJAVNIKI

Biološka tveganja delimo na makrobiološka in mikrobiološka. K makrobiološkim tveganjem se štejejo prisotnost mrčesa, ki ne predstavlja tako velikega tveganja, saj živilo že organoleptično ni sprejemljivo. Veliko večji problem povzroča mikrobiološko tveganje, saj posredno ali neposredno resno ogroža zdravje uporabnika. Neposredni vplivi nastanejo, ko mikrobi ali njihovi presnovki, ki se tvorijo v organizmu, po zaužitju kontaminiranega živila povzročijo okužbo. Posredni vplivi nastopijo zaradi zaužitja strupov, ki jih bakterije ali glive tvorijo v živilu predhodno.

Po podatkih Inštituta za sanitarno inženirstvo (Gregorič, Jevšnik, 2002) so pri pitni vodi povzročitelji okužb najrazličnejše vrste bakterij, virusov in parazitov. Najbolj tipične posledice mikrobiološke kontaminacije pitne vode so hidrične epidemije. Značilnosti teh epidemij so, da se pojavijo nenadoma, eksplozivno in prizadenejo prebivalstvo, ki uživa pitno vodo iz istega vodnega vira. Bolezni se kažejo s podobnimi kliničnimi znaki, najpogostejše se pojavijo le znaki akutnega gastroenteritisa. Hidrične okužbe se lahko pojavljajo skozi celo leto, najpogostejše pa so v poletnih mesecih. Večje število hidričnih epidemij se pojavlja na sistemih brez upravljavca, brez urejenih vodovarstvenih pasov, in kjer je stanje zajetij in naprav slabo in dotrajano.
Največje tveganje se pojavi pri kontaminaciji vode z živalskimi ali človeškimi fekalijami. Najboljši indikator tovrstnih kontaminacij je prisotnost Escherichie coli v pitni vodi.

Lastnosti Escherichie coli ki so uporaben dokaz kontaminacije so:
• Prisotne je v fecesu ljudi in toplokrvnih živali.
• Dokazujemo jo relativno preprosto in hitro.
• Ni naravno prisotna v vodi.
• Je indikator prisotnosti ostalih povzročiteljev okužb.
• Je indikator učinkovitosti postopkov kondicioniranja.

Možni povzročitelji okužb so tudi bakterije Citrobacter, Enterobacter, Clebsiella, Enterobacter cloacae…. Vse te bakterijo najdemo v blatu ljudi in živali, pri razpadu rastlinskega materiala in v vodi bogati s hranilnimi snovmi. Naštete bakterije so indikator učinkovitosti čiščenja in integritete vodovodnega omrežja (Gregorič, Jevšnik, 2002).

Zaradi zelo nizkih infektivnih doz pitna voda ne sme vsebovati mikroorganizmov in parazitov niti njihovih razvojnih faz, niti v najmanjših količinah.

KEMIJSKO TVEGANJE IN DEJAVNIKI

Kemijsko tveganje je posledica uživanja kemično onesnažene pitne vode. Posledice se ponavadi pojavijo po daljšem obdobju zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nižjim koncentracijam. Pri teh tveganjih govorimo o kroničnem tveganju (Gregorič, Jevšnik, 2002). Za večino kemičnih onesnaženj v pitni vodi so na voljo podatki o škodljivosti. Podatki temeljijo na epidemioloških študijah. Pri vrednotenju kemičnih onesnaženj na zdravje ljudi se najpogosteje uporablja metodologija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ta je določila dovoljeni dnevni vnos (TDI), pri katerih naj ne bi prišlo do zdravstvenih sprememb. TDI je določen na osnovi dolgotrajnih študij, pri katerih so najprej določili najmanjši vnos pri katerem ni bilo opaziti zdravstvenih sprememb, ki so jih delili z varnostnim faktorjem in jih uporabili za določitev TDI.

Pri oceni vnosa preko vode je potrebno poznati tudi delež skupnega vnosa nekega kontaminenta. Ko povežemo toksikološke podatke posameznih kemičnih onesnaženj s podatki vsebnosti v pitni vodi, ugotovimo kolikšno je tveganje za nastanek zdravju škodljivih posledic.
Za onesnažila, kjer so možna, verjetna ali celo dokazana kancerogena tveganja, varnega vnosa ni. Pri teh primerih govorimo o tveganju, ki ga izračunamo na podlagi števila odraslih oseb, oziroma števila dodatno obolelih za rakom v populaciji, ki dnevno zaužije 2 litra vode v času celega življenja.
Najbolj pogosti kemični onesnažitelji pitne vode se pojavljajo zaradi nepravilne uporabe pesticidov, umetnih gnojil in zaradi izliva nevarnih snovi, ki pronicajo v podtalnico.

FIZIKALNA TVEGANJA IN DEJAVNIKI

Pri fizikalnem tveganju govorimo o tujkih, ki lahko okužijo pitno vodo. Pri distribuciji pitne vode pride redko do fizikalnega onesnaženja.

Vir: http://www.gibanje.org