Zgodovinski pogled
Pojav pohote je povezan z dogodkom, v Svetem pismu imenovanem izvirni greh. Prišlo je do trganja prepovedanega sadu, ob čemer sta Adam in Eva nenadoma spoznala, da sta gola; pojavil se je sram, obenem pa sta se zavedla svoje krivde, zato sta se pred Bogom skrila. Izgnana sta bila iz raja in bila prisiljena v stisko in trpljenje.

Zgodovinski razvoj človeka je v marsičem prekašal znanstveno fantastiko. Kot je bilo omenjeno že v besedilu o ponosu, je s spustom duše v materijo – ko se je ta pričela odevati v snovna telesa – prišlo do oženja in osredotočanja zavesti na čutne vtise, zavedanje duhovne narave človeka pa je pričelo bledeti. Vstopili smo v proces izgradnje individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, in pričeli izgubljati stik s kozmičnim Izvorom, z Očetom-Materjo.

Proces izgradnje individualnosti je lahko stekel po tem, ko je v zgodnji fazi lemurijskega obdobja prišlo do spolnega razlikovanja. S tem je bila spoznavanju sebe dana močna spodbuda. Pred tem dvospolno človeško bitje je dobilo enospolno telo ter spolni nagon - spolno privlačnost. Spolni človek je po novem do potomstva lahko prišel le v stiku z nasprotnim spolom. Ker je bilo v obdobju zgoščanja materije duši težko bivati v snovnem telesu, je bil človeku kasneje dan še pomemben element, ki mu je bivanje v telesu napravil privlačnejše in omogočil boljše povezovanje duše s telesom - spolni užitek.

Odločilnega pomena za ves nadaljnji razvoj je bilo, da prišlo do odklona od dotedanje spolnosti, ki bi jo lahko imenovali »božanska«. Človek je zapadel očaranosti s telesom, ki je nenadoma postalo njegov fokus. Ko se je pričel vse bolj istovetiti z njim, se je rodil ego, zavest o njegovi pravi naravi pa je vse bolj kopnela.

Človeškemu bitju spolnost ni bila – tako kot živalim – dana le kot sredstvo za reprodukcijo temveč je bila zamišljena tudi kot funkcija plemenitenja s spolno energijo, kar lahko drastično pospeši materialno-duhovni napredek. Kateremu dejanju – če ne dejanju ljubezni – bi bilo to funkcijo primerneje pridružiti? O tem sem pisal v več člankih, predvsem pa v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti. A razvoj je krenil po poti, ki bolj kot plemenitenju duše služi izgradnji individualnosti. Prišlo je do pojava ega, entitete, ki se napaja iz izlite spolne energije. Da bi se ta lahko razvijal in krepil, je potreboval veliko energije, za katero je bilo poskrbljeno prav z obravnavanim dejavnikom. Pohota, ki je človeka vabila v intenzivne spolne izkušnje, je tako postala prvi agregat ega, ki so mu nato sledili še drugi – ponos, pohlep, nezmernost, zavist, lenoba in jeza.

Z rojstvom ega je bilo potrebno poskrbeti za duhovni mehanizem za preprečitev njegovega škodljivega delovanja. To je bilo uresničeno skozi zakon karme. S tem, ko je človek z umom in čustvi, zamračenima z egom, pričel rušiti naravno harmonijo in kršiti kozmične zakone, je pričel kopičiti svoje dušno breme - karmo, ki teži k izravnavi v naslednji inkarnaciji. Tako so prekrški uravnoteženi z lekcijami, ki so na poti napredka duše priložnost za krepitev zavesti. Prestopki na spolnem področju povzročijo etrsko-astralne poškodbe subtilnih teles in ustvarjajo posebne vrste karmo, imenovano karmasaja. Njena značilnost je, da jo je potrebno poplačati z bolečino.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si