Izkušnja marsikaterega potujočega po poti duhovnega razvoja je tudi obdobje, ko se mora prebiti skozi neosvetljeni predor nerazumljenosti, se predihati skozi vakuum osamljenosti. Lahko nas duši psihičen občutek, da je naše življenje kot "to ni to" in obenem ne vemo, kaj je tisto, za kar bi lahko rekli "to je to". Noben človek, knjiga ali tečaj nam ne zmore dati odgovorov na temeljno vprašanje o smislu življenja (najprej našega osebnega, nato človeškega, planetarnega, vesoljnega).

Nikogar ali ničesar ni, ki bi zmogel ali zmoglo osmisliti naš obstoj. Nihče nas ne razume, morda smo ocenjeni kot nekdo, ki mu ničesar ne manjka in sploh ne ve, kaj bi rad. Morebiti pa doživljamo zelo konkretno življenjsko stisko (izguba službe ali partnerja, bolezen) in ni nikogaršnje rame, da bi jo lahko natopili s solzami, ni objema, ki bi s svojo toploto sporočal: "Vse bo še dobro.

Ne boj se, nisi sam(a), jaz sem tukaj s tabo." Nikogar ni, ki bi nam vsaj prisluhnil. Vemo, da znamo prositi za pomoč, da znamo vzpostavljati odnose z ljudmi; kot v dokaz se spomnimo prijateljev. A prav sedaj, v tem obdobju … smo sami. Ker je tako prav. Če nam nihče okoli nas ne more olajšati bremena, poslušati in pomagati, nam preostane le, da se obrnemo k sebi. Kdo drug lahko bolje ve, kaj potrebujem – kot jaz sam?     

William Shakespeare je dejal: "Zapuščen je, kdor je sam sebe zapustil." To je izkušnja resnične osamljenosti. Ko se zdi, da je vse le mrtva, gluha tišina nesmisla – ko se predamo v ta nič, takrat tišina vzvalovi. Tedaj mali in veliki jaz navežeta stik.

Osebnosti se lahko duša predstavi kot nenaden objem pomiritve, navdih za rešitev problema ter priliv moči in vztrajnosti, da zmoremo nadaljevati pot preko trnove goščave preizkušnje. Uvidimo, da se iz ran ne izteka naša življenjska esenca, temveč le tisto gnojno, kar mora izteči, čimprej, da bo naš korak po poti hitrejši, bolj voljan in odločen doseči cilj.

Prvi stiki med dušo in osebnostjo niso vedno prijetni. Osebnost kot inteligenten, razvajen in preveč živahen otročaj je dodeljena v uk strogemu učitelju po imenu duša, ki mora sprva uporabljati ostrejše vzgojne ukrepe v obliki težkih življenjskih preizkušenj; a otrok se uči, dozoreva, mojstri, postaja vedno bolj voljan učenec. Ko učenec preseže učitelja, se le-ta poslovi (a do tja je treba skozi kar nekaj učnih razredov oziroma inkarnacij).

Občutek osamljenosti izvira iz slepila ločenosti in nam daje vedeti, da so ljubezen, modrost in volja na razpolago le drugim (ali le nam), da se vse dobro (ali slabo) dogaja le drugim, da je razdalja med dvema fizičnima telesoma tudi razdalja med dvema človekoma. Občutek osamljenosti, ločenosti, nesprejetosti in nerazumljenosti se zgosti okoli nas kot megla, ki onemogoča, da bi se luč duše prebila skozi, da bi nas obsijalo sonce Resnice. Ko se megličaste koprene okoli tebe, mene … vseh nas seštejejo, se ustvari velik megličast kokon okoli skupine ljudi, naroda, rase in nenazadnje planeta.

Primer slepila ločenosti je lahko kakšna družina, ki je zaradi svojega materialnega bogastva prepričana, da je več vredna kot druge družine. Občutek posebnosti, izrednosti prežene iz njihove bližine prave prijatelje, primorani so se družiti s koristoljubnimi ljudmi. Ali na primer kakšna duhovna skupina, ki je zato, ker se ukvarja s področjem duhovnosti, prepričana, da je edina rešitev za človeštvo, da sedaj vsi okoli njih postanejo vegetarijanci in se odpovedo vsem materialnim dobrinam. S takšnim prepričanjem ne ustvarjajo mostov do soljudi, temveč poglabljajo prepad ločenosti. Slepilo ločenosti ustvarja prepad med razvitim Severom in revnim Jugom, med različnimi religijami (samo naš Bog je pravi), med nesrečneži v zlatih kletkah in brezdomci v kartonastih škatlah, med moškim in žensko, med teboj in menoj.

Verjetno nihče med nami nima moči Petra Klepca, da bi razbijal globalne zidove ločenosti. A vsakdo od nas ima sposobnost (treba je najti še pogum), da razišče svoj potoček, ki se zliva v ta iluzorni ocean ločenosti. Vsakdo od nas mora najprej premostiti slepilo ločenosti v sebi, začeti graditi most med osebnostjo in dušo (pripomočki: meditacija, samodisciplina, samokultivacija, poglobljen študij resnih duhovnih tekstov, nesebično delovanje za soljudi).

Ko prepoznamo življenjsko bistvo, resnico o sebi, prepoznamo resnico tudi o drugih. Ko se nam razodene modrost duše, prepoznamo modrost in smisel obstoja vseh oblik življenja na tem planetu in še širše. Ko se v našo posodo prelije ljubezen, je ne zmoremo zadržati v sebi – teče naprej do drugih, povezuje v Eno.

Med nami bivajo tudi duhovno zreli ljudje, ki jim lahko nadenemo površinsko nalepko "volki samotarji". Veliko aktivnosti, še posebej tistih v zasebnem življenju, počnejo sami in zdi se, da jih to ne moti (moti le oprezujoče klepetave sosede in zaskrbljene starše). Tak človek se ne počuti osamljenega, ločenega od dogajanja ali soljudi. (Ne tiščimo jih v isto skupino z ljudomrzneži, ki se odnosov z ljudmi zavestno izogibajo in jih niso zmožni negovati.) Takšen človek je lahko enako sočuten in dejaven za dobrobit sočloveka kot tisti, ki je v središču aktivnega dogajanja; v svoji navidezni odmaknjenosti in umirjenosti zna pozorno opazovati dogajanje okoli sebe, zaznati utrip življenja.

Tudi nekateri veliki učitelji sveta so preživljali ogromno časa v samoti (npr. Ramana Maharshi nekaj let v meditacijski votlini) in se notranje obogateni vračali nazaj med ljudi in razodevali modrost in ljubezen, ki se je prelila v njih v času samosti. Z vidika ezoterične psihologije je morda v takšnem človeku izraziteje prisotna energija moči in volje, ki se kaže tudi kot individualnost in kasneje preide v samost, sposobnost stati sam zase, biti neodvisen – a hkrati ne tudi ločen od drugih, vedno zmožen sodelovati, ko je to potrebno.

Občutek osamljenosti se ne meri s številom ljudi, ki so oziroma niso okoli nas. Osamljeni nismo zato, ker ni nikogar poleg nas. Osamljeni smo, ko se na milost in nemilost prepustimo svoji osebnosti, ki hoče izpolniti svojo željo po "imeti prijatelje", "imeti partnerja", "imeti to, imeti ono". Če na silo grabimo po odnosih, smo kot lovec, ki preganja divjad (t. i. potencialne kandidate za naše odnose) – in ljudje se umikajo, spreminjajo v nekoga drugega, v drugačne od tistih predstav in vlog, ki smo jim jih določili ob začetku druženja.

Ta maratonski beg lahko prekinemo le sami. Ustavimo se. Bodimo sami s seboj. Odločimo se končno postati prijatelj sebi. Dopustimo, da se v nas končno srečata mali in veliki jaz, osebnost in duša. Več vezi se bo spletlo med njima, več miru in brezželjnosti bo v nas – vseeno nam bo, če kdo pride ali ne. A vedite, da pridejo (potencialni kandidati namreč), kot čebele najdejo medeči se cvet. Kdor najde v sebi mir, postane neusahljiv vrelec ljubezni in modrosti za tiste, ki tavajo iščoč vode življenja.

Bodimo nenavezani na situacijo osamljenosti, na življenjsko težavo, s katero se trenutno soočamo. Z občutki samopomilovanja, vrtanjem po sebi, obupavanjem in temnimi mislimi se zanka brezizhodnosti še bolj zategne, še težje in pozneje bomo zajeli odrešilni dih.

Uporabimo pošten razum in iskreno srce, da ocenimo, ali smo v fazi osamitve mogoče zato, ker je to poslednji ukrep duše, da nas sooči o svojem obstoju, ker se njenemu tihemu pozivu nismo utegnili (si upali) odzvati že kdaj prej. Uporabimo meditacijo, da olajšamo in poglobimo stik med dušo in osebnostjo, da se lahko luč vedenja pregrize skozi meglico okoli nas, da zmoremo prepoznati iluzornost občutka ločenosti, osamljenosti. Meditacija je odličen pripomoček, pa čeprav se zdi nasprotujoče to, da nas lahko določena dejavnost, ki jo izvajamo v samoti, povezuje z drugimi in razgrajuje občutek osamljenosti.

Prej ali kasneje uvidimo, da nismo sami na poti duhovnega razvoja. Prepoznali in srečevali bomo sopotujoče, videli tiste, ki so že daleč pred nami – njihov dosežek bo kot vzpodbuda in dokaz, da je pot prava in cilj dosegljiv. Videli bomo tiste za sabo, ki morda jokajo, klecajoč jemljejo počitek ob poti. Znali bomo podeliti svojo popotnico z njimi do poslednje drobtinice. Naše sočutno razumevanje (ko iz lastne preizkušnje veš, kako je) jih bo spet postavilo pokonci, naprej po poti.

Paramahansa Yogananda je dejal: "Tista zlata kozmična nit, ki veže atome, je nežna zavest duha.." In tisto, kar povezuje atome v eno obliko (telo ali predmet), taista sila zavedanja, prepoznavanja povezuje tudi tebe in mene … vse nas med seboj, na neviden, nedoumljiv način v Eno.

Barbara Vrečko

Vir: www.cdk.si/soutripanje