| Piše: Ivan Esenko
 
  Letošnje leto je zaznamovano z velikim številom glodavcev,  na katere naletimo praktično v vseh okoljih. Na polju, v gozdu in v objektih se  ne manjka miši, predstavnic voluharic, podgan in polhov. Pojav je logičen, če  pomislimo na velike količine hrane, ki jo ponuja narava že od lanske jeseni. 
 Bogato  so obrodili hrast, beli gaber, bukev, pravi kostanj in jesen, grmovnice  gozdnega roba pa so se šibile pod težo plodov še marca meseca, kar je  neobičajno. Lanski hrastov želod lahko še v tem času najdemo na gozdnih tleh,  običajno pa ga prebivalci gozda pospravijo ali znosijo v svoja skrivališča že  do novembra meseca preteklega leta.
 
 Glodavci, ki so se namnožili zaradi tega,  pa so povzročili nadštevilen stalež plenilcev. Od lisic in predstavnic kun, do  ptic ujed in sov, ki so to leto imele vse po vrsti številen naraščaj. Pojav je  evropski in ni zaznaven samo pri nas. Maja meseca sem v Srbiji opazoval  številno populacijo malih uharic (Asio  otus), ki so s plenom, voluharicami (Microtus sp.) hranile mladiče celo podnevi.
 
 Tudi na Češkem poročajo o podobnih dogodkih.  Par lesnih sov (Strix aluco), ki  gnezdi pred oknom moje spalnice že 25 let, je letos presenetil z rekordnim  številom mladičev: šest! Navadno so v gnezdu trije. Kuno belico (Martes foina) opazujem na lovu v gozdu  okoli doma že podnevi. Torej bo narava kmalu napravila red ...
 
 Tako imenovana mišja leta so v naravi ciklična in zaenkrat  brez posebne obrazlage. Nekako tako kot lemingi v arktični tundri, ki poniknejo  v množičnem samomoru, tudi glodavci v našem geografskem pasu kmalu izginejo v  pozabo in zopet v spodobnm številu kot prej naseljujejo prostor. Postavijo nas  na preizkušnjo strpnosti do bitij, ki so nam neprijetna, nepotrebna, celo  škodljiva. Vsekakor pa glodavci niso eni izmed štirih jezdecev apokalipse, zato  ne napovedujejo konca sveta.
  
 
 |