Ohromljeno srce

Ne zavedajočih se širših dimenzij tega dogodka nas izguba zaposlitve napolni z močnim strahom, ki seveda ohromi srce. Ljubezen do nas samih je močno prizadeta, s strahom prežeti um je postal hiperaktiven in panično išče rešitev. Živimo le še v glavi.

Zabredemo v program, ki sistematično ruši našo samopodobo. Ruši jo dejstvo, da so nas prikrajšali za našo ustavno pravico do dela in nam s tem vzeli velik kos človeškega dostojanstva. Ruši jo zavedanje, da z vsakim dnem, ko čakamo na novo delo, kopni naš strokovni potencial, postajamo vse bolj nesposobni in nemočni. Obenem se staramo in tako postajamo vse manj zanimivi za delodajalce.

Brez prihodkov se znajdemo v zelo nezavidljivem položaju in se soočamo s padcem standarda, ki morda že meji na revščino. Predstava, da smo opremljeni s pečatom »nekoristen« odrinjeni na družbeno obrobje je velik psihični udarec za človeka, ki je bil še nedavno spoštovanja vreden, tvoren in koristen član družbe.

Vsa ta spoznanja in občutki obremenijo našo samopodobo in krepko udarijo po naši samozavesti. S srcem, ujetim v past, se počutimo, kot bi nekdo zadušil življenje v nas. Počutimo se nemočne, nekoristne, nesposobne, v breme bližnjim in družbi. Postanemo žalostni, razočarani, pasivni, preobčutljivi, morda tudi razdražljivi in jezni na vse. To seveda deluje neugodno tudi na naše bližnje. Morda se pričnejo očitki, ki rušijo medsebojno spoštovanje in harmonijo.

Vse navedeno so znamenja psihološkega problema, ki se ga morda kot takega niti ne zavedamo in menimo, da smo se »po naključju« znašli v težavah. Toda zrušenje samopodobe je problem, ki ima korenine v naši psihi. Nastal je kot posledica notranjega dialoga, ki je v skladu s tradicionalnim gledanjem na ta svet. Ne sprašujemo se, ali je ta pogled ustrezen ali ne. S pičlo samozavestjo smo seveda kaj slab partner v pogajanjih za novo zaposlitev. Iz zagatnega položaja se najlaže izkopljemo tako, da popravimosvojo samopodobo in stremo okove srca, da lahko znova zadiha. Potrebni smo pomoči in obravnave, ki bi v nas znova obudila vero vase in prinesla optimizem.

Česarkoli se lotimo zgolj z umom, je obsojeno na pomanjkanje pravega življenjskega naboja. Da bi v nečem res uspeli, se moramo tistega lotiti s srcem, z zaupanjem in vero, da nam bo uspelo. Kadar je ta vizija usklajena s strunami naše duše in zakoni vesolja, nam ne more spodleteti. Bistven element preseganja krize ob izgubi zaposlitve je odpiranje srca trdnemu zaupanju v dejstvo, da je pričujoča kriza za nas dobra, saj omogoča boljše izbire v prihodnosti in pomembna spoznanja. S tem zavedanjem mnogo laže premagamo krč in zopet zaživimo s srcem.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si