Bila si dekle, roža nasmeha,
bila si prekrasnih iskrivih oči,
bila si Ogenj, ki goreti ne neha,
bila si Življenje, ki večno živi..

Bil sem usodna, hladna Voda poleti,
si hodila odžejat se na izvir
in v mislih sem mogel samo želeti,
da jaz sem uteha za ves tvoj nemir..

Sva znala ljubiti kot jutranja rosa,
ki nedolžno je padla na suha tla,
bolj sva ljubila kot Smrt ljubi kosa,
še bolj se ljubila sva se midva..

Kot Ogenj in Voda bila sva hkrati,
zato je Ljubezen od naju odšla,
med Ognjem in Vodo ni mogla obstati,
več skupaj v srcu ne bova prišla..

A ko nama bo zadnja ura odbila
in najin bo duh v večnost počival,
nekje se Ljubezen bo znova rodila
in Ogenj bo v Vodi zopet prebival..


gabriel s