Različne odvisnosti nas spremljajo in to se pojavlja že v otroštvu, mladostniški dobi in v zrelih letih odraslih ljudi, ki se borijo proti zasvojenostim, ki so močnejše kot njihova volja. Vsesplošna zloraba substanc in škodljivih navad je značilna za upadanje vrednot današnjega človeka, ki mu je pomembneje imeti, kot pa biti, če se sploh zaveda samega sebe.

Simptom pomanjkanja ljubezni v žiljenju mnogih ljudi in otrok, preprečuje, da bi posameznik začutil svojo vrednost. V človeški naravi je, da išče način, kako bi se izognil fizični, mentalni, čiustveni ali duhovni bolečini. Vedeti bi morali, da je vsaka bolečina pravzaprav znamenje, ki nas želi opozoriti na prisotnost nerazrešenih problemov in nam tako daje priložnost, da se z njimi soočimo in nadaljujemo življenje z novo izkušnjo.

Preko medijev dobimo negativne informacije o vojnah, naravnih katastrofah ter o drugih grozotah zaradi katerih smo emocionalno preobremenjeni. Svoja čustva potlačimo in otopimo. Način, da se zavarujemo in otopimo pa prinese v naše življenje trdosrčnost, pomanjkanje razumevanja in sočutja. Dogaja se, da običajno ljubeč in zavzet človek niti za trenutek ne čustvuje z grozotami, saj se počuti popolnoma nesposobnega, da bi se s tem soočil na čustveni ravni. Ko človek ne vidi rešitve situacije, išče način, da bi se izognil bremenu, ki ga teži. Mnoge odvisnosti »obljubljajo« olajšanje in rešitev za vse, kar človek išče.


Odvisnosti pa, se je potrebno zavedati, da le blažijo in ne zdravijo in rešujejo probleme ampak situacija počaka na trenutek, ko učinek otopelosti preneha. Ne le, da ustvarjajo odvisnost, ampak tudi zasužnjujejo in po težki navadi, ko jo posameznik uspe premagati, se pojavi odvisnost od kakšne druge stvari.

Vzroki za iskanje nekega pomagala oz. odvisniki se kažejo kot značajska poteza in segajo lahko v zgodnje otroštvo v posnemanje obnašanja staršev. Ko vidijo posamezniki, da starši posegajo po sredstvih, da bi odpravili stres, začnejo tudi sami kmalu z različnimi sredstvi bega pred samim seboj. Otroke je potrebno naučiti predvsem s svojim zgledom, da nam problemi ponujajo možnost rešitve, da so izziv, da postanemo močnejši in bolj svobodni ter dosežemo bolj polno in zadovoljno življenje.

Mnogi sistemi poudarjajo fizično in umsko vzgojo in pogosto zanemarjajo izredno pomembno moralno in duhovno. Če želimo, otroka, ki bo pošten, skrben in odgovoren, moramo najprej sami izboljšati kvaliteto življenja in s svojim vzgledom pokazati, kako je potrebna duhovna naravnanost in vzgoja. Če starši silijo otroka, da se ukloni njihovim idejam ali prepričanjem ne glede na to, ali so ti primerni ali ne, se zgodi, da otrok izgubi sposobnost ravnanja po notranjem prepričanju, ki je edini pravilni zanj. Tisti starši, ki pa so sami spoznali moč notranje ljubezni in jo črpajo iz sebe in ne iz zunanjih okoliščin, pa bodo tudi glede vzgoje dopustili, da se otrok razvije v skladu z moralnimi vrednotami ki išče srečo ter moč v sebi. Ko bodo taki otroci odrasli in postali zreli ter zasedli odgovorne položaje v svoji državi, bo to pomenil velik korak k izboljšanju človeštva in razvijanju vrednot, ki so bile potlačene in pozabljene, ker jih posameznik ni razvijal in spodbujal svojih potomcev v smeri le-teh.

»Vsakdo bi hotel spreminjati človeštvo. Komaj kdo pa pomisli na to, da bi spremenil samega sebe.« Anthony de Mello


V človeku sta dve motivacijski sili, ki sta pogosto v konfliktu, to sta:
- instinktivno delovanje, ki diktira stare in preverjene navade in lahko vodi le k eni vrsti obnašanja in
- naša svobodna volja, katera lahko priprelje do dveh nasprotnih načinov obnašanja in je v nasprotju z običaji prednikov, ki so nas vzgajali.

O čemerkoli govorimo in želimo spreminjati svet, družbo v kateri živimo, partnerja ali svoje otroke, vedno ugotovimo, da je treba začeti spreminjati pri sebi. Ko bomo zadovoljni sami s seboj, bomo tudi z okolico, ki nas obdaja, saj bomo pošiljali ljubeče energije preko svojih misli, besed in dejanj.