Na odru zgodovine človeštva se je zvrstilo nič koliko izstopajočih velikih osebnosti, ki so v civilizaciji zapustile močne sledi.Nekateri so bili zgled človekoljubja, denimo Gandi in Martin Luther King, drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve, denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci.

Tretji so predstavili naprednetehnološke rešitve, denimoNikolaTesla, spet drugi pa so nas z idejami spodbudili k osebni rasti, denimoKant, Schoppenhauer, Krishnamurti idr. Mednje sodijo tudi preprosti, srčni ljudje, ki so se dvignili nad povprečje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujnogrozljiva ječa.

Takih, duhovno razsvetljenih ljudi, je čedalje več. Takšnim ljudem pravimo tudi Človek (z veliko začetnico), Nietzsche pa je zanje skoval izraz nadčlovek.

V čem se ti veliki ljudje razlikujejo odnavadnega človeka?Odgovor je težak in preprost obenem: prvi sezavedajo svojega bistva in svojih moči, drugi pa ne. Prepričan sem, da prav to vedenje daje posebno moč in sposobnosti, ki omogočajo izvrstne rezultate.Razlika je v poznavanju sebe, svojega resničnega bistva, kar poraja doslej nepoznano samozaupanje. Danes vem, da jekakovost življenjaneposredno odvisna od kakovosti podobe o sebi. S slabo podobo o sebi se ti zdi, da nisi upravičen do kakovostnejšega življenja. Kakovost podobe o sebi pa je lahko dobra le toliko kot podoba o Bogu, v kakršnega verjameš. Sebe pač ne moreš ceniti bolj kot Boga. Zanimivo, kajne? Prav zato so vodilne elite doslej vložile veliko naporov, da so ljudskim množicam resnično bistvo človeka dobro zastrle in prikrile, Bog, kakršnega slikajo, pa je Bog z napakami, ki ima zahteve in pričakovanja.

Človekov duhovni razvoj poteka spiralno: od ene tematike prehajaš k drugi, da bi se čez čas spet vrnil, jo poglobil in nadgradil z novimi spoznanji. Pri tem nihašod zunanjih tem k notranjim, duhovnim, in nazaj. Moje raziskovanje se je začelo z zunanjimi temami, nato sem se obrnil k notranjim (narava zavesti), se spet vrnil k zunanjim (zgodovina), da bi se naposled ustavil na področju notranjega, kjer ležijo vsi odgovori. Pri svojem raziskovanju sem prehajal od »otipljivih stvari« k manj otipljivim, loteval sem se raziskave notranjega sveta, da bi se dokopal do spoznanja svojega duhovnega bistva. Ključ do teh spoznanj jerazumevanje zavestnih pojavov. Človek je večrazsežnostno bitje. Novih razsežnosti ne moreš odkriti, dokler ne spremeniš zornega kota. Carlos Castaneda bi dejal: »Dokler ne premakneš zbirne točke.«

Prejšnja besedila so ponudila veliko priložnosti zamenjavo nekaterih neustreznih miselnih konceptov z bolj verodostojnimi. Preverjali smo trdnost obstoječih nazorov in konceptov in operacijski sistemnašega možganskega računalnika takoizboljševali s številnimi novimi »krmilniki« in programi, ki širijo obzorja. Vsa ta spoznanja močno spreminjajo pogled na svet. Zdaj nas čaka najzahtevnejši korak:jedrooperacijskega sistema računalnika želimo prenoviti, da bo sposoben razlagati tudinotranji svetter dojeti novo razsežnost, o kateri vemo malo ali skoraj nič. Človeku je uspelo prehoditi na prvi pogled nepredstavljivo pot od obvladovanja kamnitega orodja do razvozlavanjačloveškega genoma, torej tudi ta naloga ni pretežka.

Preden se poglobimo v globine zavesti, morda ni odveč ponoviti nekaj spoznanj, navedenih v prejšnjih besedilih. Ta spoznanja so mi odprla vrata v novo razsežnost – razsežnost zavesti, duhovno dimenzijo. V resnici gre za nov pogled s perspektive, ki ne boleha za omejenostjo, necelovitostjo in pomanjkljivostjo kot pogledi drugih konceptov. V novi razsežnosti se povsem jasno pokažejo številni pomembni pojavi, ki so sicer uganka. Stvarnost odstira z vidika opazovalca. Za dojemanje in doživljanje česar koli je potrebnejši kot morebiten zunanji svet, saj brez njega ne bi imel kdo kaj opažati.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si