Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
medtem ko se moja ljubezen vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko pa si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoko starševske ljubezni.


Kakor dobra mati si, ki mi poješ himno
prijateljstva in vzajemnega sožitja med ljudmi,
kot lahka perjanica mi ogrevaš srce
in jaz čutim vlažnost tvojega toplega diha,
v globinah tvoje mehke domače govorice
čutim, da nisem sama in edino drevo.

V tvojem objemu o domovina, je veliko tišine
in tistega notranjega miru, ki se je naselil v tebi
po spranih madežih krvi in tvoje nesreče.
Tvoje utrujeno življenje se je spočilo v meni
in izjokalo v mojih prsih vse tvoje brate in sestre.
Zmagoslavje je utonilo v glasovih mrtvih
in jaz sem ostala njih bolečina na tvojem ležišču.
Na tvojem ognjišču izgorevam kot stari goreči hrast
in plamen žari v oglju prijateljstva med ljudmi.

Kako ognjena je še reka Soča, ki izpira tvoje telo
in kri bratov odnaša v meni tuja svetovna morja
in se vrača prečiščena v svojem deviškem
oblačilu v tvoje naročje o domovina.
Kako zadihani so tvoji mrtvi sinovi,
ki sanjajo o grobu v tvoji zemlji in njihovo
hrepenenje te zlati z zvezdnim prahom.

Dan za dnem se vračam v globoki spanec
tvoje ljubezni in ti si mi draga, najdražja.
Si moje veliko upanje, da boš na svojih
rodovitnih poljih med zelenimi plameni
rojevala sinove in hčere, ki se bodo
ljubili med seboj, in ko bodo na tvoj oltar
položili odpuščanje in spravo med ljudmi,
boš žarela s svojim škrlatnim oblačilom
kot svetinja prihodnosti mojega naroda.