Prav v vsakem kotičku sobe se najdem.
Ne morem se zanikati, da nisem prah.
Povsod je prepredena siva pajčevina
mojih misli, v katero se zapleta čas.
Čudna geometrija teles je to,
podobna klopcem, ki odvijajo
svoje srebrne niti v temnih nočeh.

Najdem se v dragocenih posodah,
v katerih klijejo semena očeta.
Vanje pljuska svetloba dneva
in spoznam ga v obliki
breztelesnega stanja.
Odpro se domovini nedra.
Dviga se oblak proti nebu
s plamenom zamujene človeškosti.

Premagala sem čas,
v katerem je umiral moj oče,
ki ga vidim v slepih pogledih tistih,
ki ne prenesejo mojih oči.
Zlepljena podoba
mojega odprtega obraza,
je oče. Tam stoji.
V preddverju življenja.
Ne morejo ga skriti.
Ne morejo ga skriti, skriti, skriti …