Živimo v dobi, ko je vse bolj ali manj regulirano. Kamor koli se obrnemo, se spotaknemo ob uredbe, navodila, zakone, predpise ali smernice. Prišli smo že tako daleč, da mora biti hrana na policah ravno prav velika, ima natančno predpisano obliko in barvo in je zrasla s pomočjo ravno pravih pesticidov. Zdi se, da imamo vsega v obilju, le čisto preproste zdrave pameti vedno manj.

Ali res rabimo drage in obsežne študije, ki nam povedo, da so plastične vrečke za enkratno uporabo škodljive okolju in da bi bilo potrebno njihovo uporabo omejiti? Da pravzaprav sploh niso nujno potrebne? Ali se raje zanesemo kar na zdravo pamet? Nekateri smo že toliko v letih, da se spomnimo kako nekoč pač takih vrečk ni bilo. In smo vseeno hodili po nakupih.

Skupaj z razvojem in navideznem udobju, se je v naše življenje prikradlo veliko izdelkov, ki so bili ustvarjeni le za to, da bi nam prihranili delo in čas. Ob tem pa smo v prvi vrsti mislili bolj na zadovoljitev osebnih želja in ceno le-tega preložili na kasnejše generacije. Zdaj pa, ko smo obkroženi z gorami smeti na kopnem in v morju, smo začeli izdelovati študije, ki modro predvidevajo, da bo treba nekaj narediti.

Ljudje imamo možnost, da se odločamo. In včasih je potrebno sprejeti odločitve, ki so usmerjene v prihodnost in dobrobit vseh in niso namenjene le zadovoljevanju lastnih potreb. Pri tem nam ni treba čakati na nove predpise in zakone, ki bodo določali naše ravnanje. Odloči se lahko vsak sam. In če se čemu ne more povsem odreči, lahko poišče okolju bolj prijazne alternative.

Ko se znajdemo na oddelku za sadje in zelenjavo, kjer je brezplačnih plastičnih vrečk vedno v obilju, imamo več možnosti: lahko jih (tako kot večina) brez razmisleka vzamemo, lahko jih nadomestimo z vrečko za večkratno uporabo, ki smo jo prinesli s seboj ali nič od tega. Veliko vrst sadja ima namreč lupino, ki je neužitna in lahko brez hude nevarnosti za naše zdravje nalepko enostavno nalepimo neposredno na sadje. In če nam jo trgovec vsiljuje ali nas prepričuje, da je to zaradi predpisov (spet!) nujno, uporabimo magično besedo NE (hvala).

Na srečo je ljudi s posluhom za okolje vedno več. Tudi zaradi društev in organizacij, ki ponujajo možnosti za drugačne odločitve. Od kupca zahtevajo nekaj dodatnega angažiranja in malce manj udobja - načrtovati mora nakupe, s seboj mora imeti zadostno število vrečk iz blaga, ki jih mora občasno tudi oprati.

Da ne bi kar na pamet ugibali, smo povprašali kupce pralnih vrečk za sadje in zelenjavo, kakšne so njihove izkušnje. Na vprašanje kako pogosto jih uporabljajo, so vsi odgovorili (skoraj) redno ali občasno, nihče pa ni odgovoril, da jih ne uporablja ali da jih uporablja le redko. Večini pa se včasih zgodi, da jih pozabijo doma ali pa jih niso utegnili oprati. V nobeni prodajalni niso naleteli na negativen odziv. Prodajalci pralnih vrečk večinoma sploh niso opazili ali pa so se jim zdele zanimive. Brez težav jih je možno uporabljati tudi na avtomatskih blagajnah, saj so zelo lahke. Eden od kupcev pa je omenil, da se nalepke na blagu ne držijo tako dobro kot na plastičnih vrečkah.

Na vprašanje ali bi takšne vrečke priporočili tudi drugim, so prav vsi odgovorili pritrdilno ter pojasnili, da so to že storili, nekaterim pa se zdijo tudi zelo primerno in zanimivo darilo.

In preden si boste mislili, da si takšni kot sem jaz, želijo človeštvo vrniti v čase jamskega človeka, naj še dodam, da tudi jaz ljubim udobje in veliko prostega časa. A ne za vsako ceno! Moja izkušnja je, da je udobje in odgovornost do okolja precej preprosto uravnotežiti.

Vse to so le mali koraki po poti do družbe brez odpadkov. Le pogumno!

Za konec pa še verz iz pesmi, ki so jo v zgodnjih 80-ih letih prepevali Skakafci: Tovarši in tovaršice, ne se čudit, ne se bat - to ni cvetje zla, to so igre (vrečke) brez meja.

Piše: Helena Nieboer

Vir: http://ebm.si/o/sl/